Zavedam se, da vsebine spora med glasbenimi ustvarjalci in izvajalci ter Ministrstvom za gospodarstvo oziroma njegovim Uradom za intelektualno lastnino marsikdo od porabnikov, recimo jim kar poslušalci, ni povsem razumel, saj imamo tudi sami ustvarjalci in izvajalci kar nekaj težav pri razlagah, kaj je pravzaprav narobe.
Če bi vprašali uporabnike, od posameznikov do malih lokalov in obrtnikov, ali pa velikih marketov ter radijskih in televizijskih hiš, bi se gotovo vsi strinjali, da je uporaba glasbenih izdelkov preprosto predraga. Verjetno je to tudi res, vsaj zato, ker pač živimo in gospodarimo v Sloveniji, kjer vsakdo varčuje na vsakem koraku in se mu zdi ta strošek enostavno odveč. Gotovo se je treba dogovarjati o tem, kako doseči vsaj pošteno plačilo uporabe avtorskega dela, konkretno, pesmi, ne da bi bil pri tem prizadet zgolj avtor ali izvajalec, saj gre tudi v tem primeru za nekoga, ki je v ta svoj izdelek vložil neko znanje, ideje, navdih, sposobnosti in čisto konkretne stroške snemanja, produkcije, post produkcije in izdaje skladbe. Bilo bi nekorektno od njega zahtevati, naj se odreče plačila za to svojo stvaritev, saj z glasbo in od glasbe v Sloveniji vendarle živi lepo število državljanov, ki brez tega plačila postanejo socialni problem. In nekateri to celo postajajo, čeprav gre za ljudi, ki jih uvrščamo med pomembne ustvarjalce slovenske popularne glasbe. Zato je normalna posledica tega stanja, skrb ustvarjalcev, da nam ne bi šlo še slabše, pa ne le ustvarjalcem in izvajalcem, ampak vsem nam v tej deželi, saj bodo slovenski avtorji, nato izvajalci in končno slovenska glasba, postali odveč oziroma ekzot v lastni deželi.
Prepričan sem, da če bi danes mlade, tiste v najstniških letih, povprašali, kaj si mislijo o slovenski pop glasbi, bi nam verjetno odgovorili, da jim dol visi za slovensko muziko, saj je skoraj ne poznajo več. Kako pa bi jo sploh poznali, če jih moti radio, ki prinaša tudi govorna sporočila in radio uporablja zgolj za glasbeno kuliso, na kateri se vrtijo skladbe tujih založb in korporacij, ki k nam prihajajo z že izdelanimi play listami, na katerih so včasih skladbe iz osemdesetih in devetdesetih let ali pa novi izdelki instant izvajalcev in avtorjev, ki jih velike glasbene korporacije k nam pošiljajo zato, da z njimi služijo, ne s prodajo albumov ali singlov, pač pa izključno z denarjem od avtorskih pravic. Če bi živele zgolj od prodaje nosilcev zvoka bi naše založbe pobral hudič že pred leti, tuje pa malo za njimi. Zato so že pred časom domači založniki od avtorjev zahtevali, da prenesejo nanje del svojih avtorskih pravic, če so želeli, da jim založbe izdajo album ali posamezne pesmi. Tinkara se je morala odreči četrtini svojih avtorskih pravic, nekateri verjetno še več in tudi sam sem v nekaj primerih moral odstopiti del svojega avtorskega deleža, da so nekomu, ki sem mu prispeval besedilo, izdali nosilec zvoka. Tudi zato se je tako povečalo število neodvisnih oziroma samozaložniških glasbenih izdelkov.
Če si pogledate lestvico največkrat predvajanih skladb na slovenskih radijskih postajah, boste težko ugotovili, da gre za glasbene programe slovenskih radijskih postaj.
Recimo, da smo se pretolkli preko vseh teh ovir in zdaj imamo pesem. Ponudimo jo vsem radijskim postajam, televizijskim pošljemo video, ki smo ga spet morali financirati sami, potem upamo, da jo bodo glasbeni uredniki opazili. Če sploh še obstajajo. Žal je tudi ta poklic oziroma to znanje postalo odveč. Z izjemo nacionalnega radia in televizije ter nekaterih še samostojnih zasebnih radijskih postaj, je glasbeno urednikovanje že dolgo časa odveč, saj povezane radijske postaje imajo že izdelane play liste, na katerih je prostora za tri ali štiri slovenske skladbe. Če si pogledate lestvico največkrat predvajanih skladb na slovenskih radijskih postajah, boste težko ugotovili, da gre za glasbene programe slovenskih radijskih postaj. Med 50 največkrat predvajanimi skladbami v prejšnjem tednu boste odkrili šest izvajalcev. Najbolj predvajana je Maraaya potem pa ji, veliko nižje sledijo še: Alya, Alma, Nika Zorjan, Alex Volasko in Nina Pušlar. Teden dni pred tem so bili vsega štirje: Maraaya, Alya, Nika Zorjan in Tinkara. teden dni prej prav tako (Maraaya, Nika Zorjan, Alya, Alex Volasko), še teden pred tem so bili vsega trije in tako nazaj, vse do oktobra, ko so se na zadnje, 50-to mesto, za vsega en teden, prebili celo Mi2 s pesmijo Čista jeba, ki je bila nedvomno največji slovenski hit pred novim letom. Seveda pri teh lestvicah ne gre za to, kdo ima večjo uspešnico po mnenju poslušalcev in obiskovalcev koncertov, ampak za denar, ki ga od avtorskih pravic iztržijo nevidni sestavljalci radijskih glasbenih programov zasebnih radijskih postaj.
In tukaj se začenja zaplet z Uradom za intelektualno lastnino in njihovo 
. Ne zaradi kvot, ki jih imajo nekatere države, ki skušajo z njimi zavarovati svoje poslušalce pred monopolističnim napadom glasbenih kolonizatorjev iz velikih založniških hiš, saj to urejanje sodi v zakon o medijih. Sam nisem navdušen nad kvotami in sem prepričan, da bi odgovorni in usposobljeni glasbeni uredniki, tudi brez njih znali zaščititi slovensko popularno glasbo, saj trenutno ni čisto nič slabša od katerekoli druge. Toda, glasbenih urednikov te vrste skorajda ni več in tako je področje oblikovanje glasbenega okusa slovenskega poslušalca prepuščeno trgovcem z glasbo, ki seveda prodajajo svoje izdelke in jih ostala slovenska produkcija ne zanima s pojasnilom o nekakšnih raziskavah javnega mnenja oziroma mnenja poslušalcev. Takšna razlaga še najbolj spominja na ocenjevanje vin, na katerem z različnimi vini sodeluje en sam vinar.
Problem novele zakona, ki je zdaj še v javni obravnavi je predvsem v tem, da želi država, pod izgovorom, da kolektivne organizacije, posebej Sazas in delno IPF, ne delujejo transparentno in se ne ve, kam in komu gre denar.
Problem novele zakona, ki je zdaj še v javni obravnavi je predvsem v tem, da želi država, pod izgovorom, da kolektivne organizacije, posebej Sazas in delno IPF, ne delujejo transparentno in se ne ve, kam in komu gre denar. Morda je tudi res, čeprav avtorji v vsakem trenutku lahko preverijo, koliko je kdo zaslužil z izplačili avtorskih pravic, še bolj res pa je, da gre za zasebno lastnino avtorjev skladb, ki jim država, za njihovo delo, ni prispevala niti centa, zdaj pa bi rada upravljala z njihovim zaslužkom. In to, ne kot neprofitna organizacija, kar mora biti Sazas, ampak kot d.o.o. ali delniška družba, lahko tudi tuja, ki lahko deluje profitno in na ta način dejansko prepuščamo naše glasbeno tržišče na milost in nemilost tujim glasbenim in filmskim korporacijam, ki prihajajo večinoma iz ZDA.
Žal se celotno dogajanje v zvezi s spreminjanjem zakonodaje dogaja v spopadu od države in založb plačanih odvetnikov in pravniško neenakopravnih ustvarjalcev in izvajalcev, ki lahko le opozarjamo javnost, da se nam, tudi s pomočjo lastne države in domačih zastopnikov tujih interesov, dogaja kolonizacija, ki se ji glasbeni ustvarjalci in izvajalci, ne moremo sami upreti. Zato smo, preko naših združenj in društev, od Slovenske unije glasbenih umetnikov, ki jo vodi Gal Gjurin, do koordinacije Galus, ki jo vodi Pero Lovšin, Glasbenega foruma, ki ga vodi Domen Gracej in Gospodarskega interesnega združenja slovenskih neodvisnih avdio in video producentov, ki ga vodi Andrej Štritof, o nevarnosti te novele obvestili vse, od predsednika države do poslancev, hkrati pa predsednika vlade in ministra za gospodarstvo pozvali, naj odpokličeta sedanje vodstvo in svetovalce Urada za intelektualno lastnino in tam postavijo ljudi, ki bodo področje urejali v sodelovanju z avtorji na vseh področjih, ki jih pokrivajo, ne pa mimo njih in v njihovo škodo.
Posebej primorski ustvarjalci, ki smo bili vsa leta, predvsem po naši krivdi, premalo vključeni v delo Sazasa, ugotavljamo, da smo sokrivi za sedanje stanje na področju popularne glasbe.
Pa še to: Nikakor ne bi rad, da ta zapis izzveni kot nekakšna hvalnica Sazasu in IPF. Še zdaleč ne. Posebej primorski ustvarjalci, ki smo bili vsa leta, predvsem po naši krivdi, premalo vključeni v delo Sazasa, ugotavljamo, da smo sokrivi za sedanje stanje na področju popularne glasbe. Sokrivi zato, ker se nismo dovolj borili za slovensko glasbeno sceno, ki jo je tudi Sazas, v veliki meri, spravil na kolena s svojimi nerazumljivimi tarifami in tožbami mladinskih in ostalih klubov, zahtevki do organizatorjev brezplačnih in celo dobrodelnih koncertov in morda tudi za enotno, cenovno sprejemljivo obremenitev manjših lokalov, ki imajo prižgan radijski sprejemnik, ker ljudje pač, še vedno, imamo glasbo radi.
To je naslednja bitka, ki jo bomo začeli tisti, ki smo doslej vse skupaj opazovali bolj s strani. Starejši bomo to počeli zato, ker nam ni vseeno, kako bodo živeli in preživeli mlajši glasbeni ustvarjalci, od mladih pa pričakujemo, da se odločneje postavijo za svoje pravice in si izborijo pošten prostor pod svobodnim soncem, tudi tako, da nas veterane počasi pospremijo v svojo sobico, od koder se bomo vsake toliko, vendarle še oglasili.
Drago Mislej Mef