Koncerti

Objavljeno julij 13th, 2013 | Matjaž Derin

0

Poletje v Bertokih – Partizanski večer: Pinkotov niti dež ne odžene

Poletje v Bertokih, Palača Panatoiopolo, 11.7.2013

Poletje v Bertokih je festival, ki ga že sedmo leto zapored uspešno organizira Kulturno Športno društvo Samo Bertoki. Letos naj bi se, kot veleva utečena praksa, zvrstili štirje večeri z raznoliko glasbo. Partizanski večer, ki je obetal nastop Tržaškega Partizanskega Pevskega Zbora Pinko Tomažič z bendi, je bil drugi po vrsti, čeprav ga  skoraj  ne bi bilo. Če bi pisal povest, bi najbrž začela tako: »Ko so se črni oblaki, za katere sam bog ve, kdo jih je s Trsta poslal ravno (tedaj), ko je k nam v goste prišel TPPZ Pinko Tomažič, zgrinjali nad koprskim zalivom, se je v Bertoke odpravljalo toliko ljudi, da ob njih še ta večja vojska ne bi ostala ravnodušna«. Povesti ne pišem, bom pa kljub temu za to priložnost moje poročilo s koncerta napisal tako, bolj po partizansko.

Zaradi priljubljenosti “Pinkotov” v zadnjem obdobju, sem se kot pravi “stric z ozadja” v Bertoke odpravil že precej zgodaj. Še dobro, kajti kljub rani uri sem bil med zadnjimi, ki so si priborili prostor na urejenem parkirišču za palačo. Ljudi je bilo res veliko, čeprav je do uradnega začetka bilo še več kot uro. To je bila napoved za krasen večer. Pa vendar, še preden sem se odpravil na dvorišče palače, me je ob pogledu proti tržaškemu zalivu zaskrbelo. Približevali so se temni oblaki, nevihta, ali pa vsaj ploha je bila neizbežna. S pomočjo pametne tehnologije sem izbrskal radarsko karto padavin, ki je mojo skrb še poglobila. Ko sem vstopil na prizorišče, se je ravno zaključila tonska vaja in  sam pri sebi sem upal, da ne bo ta edino kar bom zborovskega ta večer slišal. Taktično sem se postavil na konec vrta, pod drevo seveda in tako ob prijetnem kramljanju z obsikovalci čakal  na glasbeni pričetek večera.

Ura je bila že čez enaindvajseto, izvedba koncerta pa je bila še vedno pod vprašajem. Po pogovoru s fanti z društva Samo, mi je bilo rečeno da bo  usoda partizanskega večera znana ob 21.30. Malo pred ključnim trenutkom sem razočarano opazoval, kako tehniki pospravljajo zborovske mikrofone z odra, medtem ko je znatno število ljudi začelo že odhajati. Pa vendar je sledil razplet: na desni strani odra so člani TPPZ Pinko Tomažič imeli »izredni sestank«. Čeprav pogovora nisem slišal, sem  sumil, da se zbor in organizatorji večera »pogajajo« o tem, kaj narediti. Po nekaj minutah so v spremstvu velikih ovacij na oder stopili prvi zborovci in ko so prav vsi zavzeli »bojne pozicije«, je na oder prišla še dirigentka Pia Cah. Medtem se je vreme poslabšalo, še pihati je začelo. Potihem smo vsi upali, da vreme zdrži čimdlje in da ne bomo prikrajšani.

Že po prvi oz. drugi pesmi so se zborovci zahvalili publiki in se vnaprej opravičili,  za primer, če bi morali (koncert) predčasno zaključitia temu (na srečo) vendarle ni bilo tako. Dobrih devetdeset minut trajajoč repertoar TPPZ Pinko Tomažič je vseboval vse partizanske »hite«: Na Juriš, Naša vojska, Hej brigade, Počiva jezero v tihoti, Jutri gremo v napad in vse ostale »ta pomembne«. Posebnost nastopa je bila zagotovo spremljava članov skupin Dirty Fingers in Kraški Ovčarji, ki so vsaketoliko tudi rockovsko začinili klasični zborovski koncert. Med gostujočimi glasbeniki je bil tudi Drago Mislej – Mef, ki je v njegovem slogu (po »Mefovsko«) zaznamoval repertoar, predvsem s pesmijo Črni Bratje. Ob značilni zborovski izvedbi je potrebno izpostaviti izjemne soliste, ki so, ob že tako dobrem nastopu, bili prava dodana vrednost koncerta. Po mojem skromnem mnenju je vrhunec večera bila pesem Sivi Sokole, ki je med vsemi bila še najbolj udarna. Ta je celo izstopala pred našo, primorsko himno Vstajenje Primorske. Seveda, kot se za himno »zagre«, so jo stoje peli vsi prisotni, pa vendar me je »govor« tik pred refrenom nekoliko zmotil. Pri drugih zapetih pesmih so napovedi in govori  seveda na mestu. Na tehnično plat nastopa sem postal pozoren takoj po tem, ko se mi je po nekaj pesmih zbor zdel precej tih. Šele nato sem ugotovil, da zbor sploh ni bil ozvočen (oz. da zborovskih mikrofonov sploh niso postavili nazaj). Seveda ljubitelji zborovskega petja vedo, da »pravi« pevci ne potrebujejo ozvočenja, pa vendar smo, glede na karakteristike prizorišča,  zaradi tega morda bili nekoliko »akustično« prikrajšani. Treba pa je priznati, da so se spremljevalni glasbeniki na situacijo zelo dobro prilagodili in zbora med celotnim nastopom niso nikoli preglasili. Prijetno sem bil presenečen tudi nad samo publiko, saj so očitno  (vsaj) tokrat  prišli predvsem posluštati nastop, saj ni bilo pretiranega »šagrastega« razpoloženja, ki je značilno (sploh za zadnje vrste) na obalnih koncertih. Po nastopu se je »after party« nadaljeval v zaodrju, kjer so pevci še marsikatero zapeli. Prijeten glasbeni večer se je zaključil z druženjem obiskovalcev še pozno v noč, resnejšega dežja na koncu sploh ni bilo. Še kdaj tak večer, z veseljem.

Zaključna misel: Pravih Partizanov dež ne zmoti. Primorska se ne bo vdala, nikoli.

Fotografije s koncerta nam je prijazno posodil David Sosič (www.davidsosic.com)

Tags: , , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

je neprepirjliv glasbeni frik, upokojeni glasbenik, muzik meneđer, pošten ekonomist, organizator in obiskovalec koncertov ter dober poznavalec obalne glasbene scene... pa velik zaščitnik obalnih bendov. Predvsem pa podpornik avtorske glasbe ter "hejter" cover bendov.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend