Intervju: Andrea Effe

0
963

Z glasbenikom, producentom, televizijskim voditeljem in radijskim urednikom Andreo Flegom o specifiki obalnega glasbenega prostora, stikih s sosednjo, italijansko glasbeno sceno, o težavah “malih” bendov, televizijskih glasbenih oddajah in načrtih na področju glasbe.

  • Ali po tvojem mnenju obstaja neka specifična lokalna glasbena scena na Obali? Se počutiš kot del nje ali meniš, da glasba ne pozna meja?
Andrea Effe
Foto: Veronika Macarol

Jaz sem absolutno mnenja, da glasba nima meja. Objektivno obstaja neka glasbena scena, ki se tukaj razvija drugače kot drugod v Sloveniji. Če drugega ne, zaradi bližine Italije, Hrvaške in tudi zaradi bogate dediščine, ki je bila v tistem času, ko je bil tukaj slovenski Liverpool – govorim o časih Kameleonov – in mogoče zaradi dolgih desetletij lažjega dostopa do tujih medijev. Kar pomeni tudi dostop do informacij kje in katere inštrumente lahko kupiš, kaj se v svetu dogaja. Tukaj je recimo med Koprom in Lendavo ogromna razlika. Danes, leta 2013, je ta lokalna scena bolj vključena v slovenski prostor in v slovenske medije. Menim, da naj glasba ne bi imela potnega lista v tem smislu. Sam se posebej ne počutim predstavnika neke scene tukaj, ker sem delal tudi precej stvari izven tega in včasih sem delal stvari, ki so mogoče malce štrlele ven iz tega. To se mi zdi dobro, da kjerkoli si, tvoji izdelki nosijo čim manj zastav.

  • Kdaj si bil nazadnje na katerem od koncertov obalnih glasbenikov in kakšna se ti trenutno zdi tukajšnja glasbena scena?

“Včasih je lepo in lažje biti junak na vasi, kot pa se potruditi in biti vsaj igralec v širšem prostoru.”

14. avgusta, ko sem ‘miksal’ Sixtynine pri Rifugio baru, kjer so imeli večji koncert na odprtem, tudi z drugimi bendi, Q2, Stino, 3 bote. Zdi se mi, da je tukaj veliko glasbenikov, ki igrajo in zelo malo takih, ki si upajo narediti več korakov, ki peljejo ne samo do večjega uspeha, temveč tudi do večje profesionalizacije in odmevnosti tega kar delajo. Hočem reči, da včasih je lepo in lažje biti junak na vasi, kot pa se potruditi in biti vsaj igralec v širšem prostoru. Tega mi je vedno žal, ker mislim, da je tehnično nekaj dobrih glasbenikov in tudi kreativnih umov – teh je sicer manj – ki pa se izpojejo v lokalnem krogu. Ampak tako velja tudi za Ljubljano, Jesenice, Novo Gorico… Zdi se mi pa, da je povsod velika kriza s koncertnimi prostori in institucije in družba kot taka, sploh v Sloveniji, ima premalo posluha za tiste posameznike, ki se trudijo in mogoče leta in leta delajo ‘špile’. V Kopru imamo nekaj takih primerov in ne rečem, da bi morali dobiti plaketo od predsednika republike, ampak če bi jim kakšno malenkost zmanjšali pri davkih ali čemerkoli že, bi bila velika podpora za njih in posledično za izvajalce.

  • Meniš, da smo na glasbeni sceni, z dogodki, dovolj povezani s Trstom? Kaj pa oglaševanje koncertov v bližnjih italijanskih mestih?

Ne, premalo. Hecno je to, da se mi zdi, da so oni bolj nagnjeni k temu, da se povežejo z nami. Mi gremo še vedno na ‘ta velik šoping’ v Trst, tudi v glasbenem smislu. Se pravi, ko je kakšen večji koncert, recimo Morcheeba na trgu, Chemical brothers, gremo vse do Pordenona, celo do Benetk in po celi Italiji lahko srečaš ljudi iz Slovenije, sploh pa z Obale. Kar pa se tiče mikro dogajanja, konstantne podpore in izmenjavanja med glasbenimi scenami, je lažje najti kakšnega italijanskega glasbenika, ki igra v kakšnem bendu tukaj, ali pa par navdušenih italijanskih rokerjev, ki veselo pijejo pivo ob sobotnem koncertu koprskega kluba, kot pa obratno. Če bi naše glasbenike vprašal, kje sploh so ‘placi’, kjer se glasba ustvarja v Trstu, niti ne vedo.

Andrea Effe
Foto: Veronika Macarol

Oglaševanje je problematično. Recimo Kino Šiška se je zelo dobro organiziral, imajo celo svoj italijanski Facebook profil in spletno stran ter italijansko ekipo, ki skrbi za to. Nekateri so se znali povezati, ker so videli, da obstaja ta interes. Mogoče so tukaj malo počasni in ne v skladu s časom tudi tiste ustanove in firme, ki to tržijo običajno, recimo kot so Uttas v Trstu, ki prodajajo vstopnice za koncerte, oglašujejo, delajo plakate. Delno je to zato, ker je v tej zadevi vse manj denarja, saj, če dobro pogledaš, znajo biti pa na primer trgovski centri zelo hitro dvojezični, narediti plakate, letake in jih deliti na meji, v Trstu in Kopru. Obratno smo mi še vedno bolj počasni in zdi se mi, da na slovenski strani še vedno obstaja neki predsodek: ‘ A zdaj bomo pa njim oglaševali?’ Na glasbeni sceni, kjer je manj denarja, se to toliko bolj počasi giblje.

  • Glede na to, da si producent; se ti zdi na obali velika konkurenca med producenti? Poznaš koga od mlajše generacije, ki po tvoje dela dobro in bi ga rad izpostavil?

Ne zdi se mi, da je neka konkurenca. Menim, da če je glasba in če jo ustvarjaš kot avtor in tudi producent, torej, da dobi neko zvočno obliko, je prostora za vse. Ko narediš nekaj dobrega in ko velja, da si dober, narediš nekaj, kar je zate značilno, specifično, se pravi nekaj, kar nihče drug ne bi mogel. Vseeno, če si Phil Ramone v Los Angelesu ali Xy v Šalari. Gre za pristop in za to, koliko ti daš svojega. Večji problem je, ker je slovenska glasbena scena tako majhna, da so razpoložljivi ‘budgeti’ za kakršnokoli resno produkcijo tako majhni, da ljudje potem največkrat snemajo doma na računalniku. In potem včasih dobiš izdelke, ki so polizdelki in ljudi, ki se deset let ukvarjajo s tem, izdajo dva CD-ja v tej  poldomači produkciji in niti en komad od teh obeh CD-jev ni zazvenel tako, kot bi lahko, če bi se tega lotili resno. Jih pa tudi razumem, zakaj ne, ker ni sredstev, da bi si privoščili studio, producenta.

Andrea Effe
Foto: Dairy Studios UK

Od mlajših producentov hmm…, vem, da Gaber Radojevič veliko dela in ima svoj studio pri Kozini. Na Obali vem, da je nekaj ljudi aktivnih na dance področju, kar sploh ni moje področje, ampak pri parih sem opazil, da se znajo ukvarjati s tem na način, ko to ni samo en tip z računalnikom v spalnici, temveč resno vlaganje v znanje in aparature, snemanje živih inštrumentov v sodelovanju z glasbeniki. Recimo od Tomy-ja (DeClerquea, op. a.) v Izoli, do kakšnih drugih. Pa mislim, da je Jan Baruca veliko stvari, za zelo malo denarja izredno dobro naredil, z veliko potrpežljivosti in domačega kvačkanja.

  • Se ti zdi, da je veriga koncertno prizorišče, torej organizator koncerta, glasbenik in producent dovolj sklenjena oziroma z drugimi besedami ali stvar finančno funkcionira?

Tudi tukaj je problem. Največji problem je, če ti ne moreš prodati končnega izdelka oziroma je sesut trg za to. Ti vložiš veliko, veliko tisoč evrov, dajmo biti bolj natančni, zato, da potem komade ljudem ‘šenkaš’, da daš mp3-je na splet. Kar je sicer ena filozofija, da mora glasba biti zastonj. Ampak za to, da se glasba sliši, je potrebno prekleto veliko denarja in dela. Da to zaslužiš s ‘špili’ nazaj; če si v Londonu, kjer te podpira britanska glasbena scena in si znan po celem svetu in imaš tudi turneje po celem svetu, je veliko lažje kot pa če si v Kopru ali Ljubljani. Gre za nenormalno razmerje. Da bi pričakoval, da bi lokali in klubi generirali dovolj denarja, da bi izvajalce toliko plačevali, je mogoče malce nerealno. Vseeno pa se mi zdi, da je pri nas ful, ful, ful, ne morem povedati, kako velika je ta beseda ful, preveč teh tako imenovanih dobrodelnih prireditev, preveč je tega: ‘Ja, fantje, mi vam damo možnost igrati in vi dobite zastonj pivo.’ Če se gremo resno in profesionalno poklicno storitev, ljudje ne smejo delati zastonj in ni normalno, da delajo zastonj. Tisti, ki uspejo dati vsaj en minimalni ‘budget’, delajo veliko in vem, da se veliko trudijo. Tudi na Obali je par teh, kot na primer Pub 33 in Figa rock bar.

“Če se gremo resno in profesionalno poklicno storitev, ljudje ne smejo delati zastonj in ni normalno, da delajo zastonj.”

  • Eden od ciljev tvoje oddaje Effe’s inferno je bil, da bi se glasbeni izvajalci med seboj spoznali, navezali stike, si ‘rihtali’ koncerte. Je bil ta cilj dosežen ali se ti zdi, da med glasbeniki vlada preveč rivalstva?

Delno je bil dosežen, kolikor sem jaz lahko posegel v to. Namesto običajnega RTV-jevskega pristopa, kjer ti ob koncu oddaje rečejo ‘Hvala lepa in nasvidenje,’ smo mi glasbenike na koncu peljali na skupno večerjo, kjer cilj ni bil jesti in piti, temveč imeti dva slovenska in dva italijanska ustvarjalca, ki lahko sedita za isto mizo in se pogovarjata o glasbi, si izmenjata CD, vizitko. Tisti, ki so bili bolj odprti, bolj podjetni in komunikativni, vem, da so si organizirali koncerte. Nekateri so potem igrali v Orto baru, Mariboru, Škofji Loki in podobno. Eden od naših režiserjev je denimo v Italiji predstavil dokumentarec o idrijskem panku. Ali bi bilo lahko tega več? Da, ampak Slovenci kot narod in Slovenci kot glasbeniki niso ravno znani po največji komunikativnosti. To sem opazili tudi pri oglaševanju tega, da so bili v oddaji in pri kasnejših internetnih stikih italijanski glasbeniki bolj dovzetni in ne samo pozitivni, temveč propozitivni. Menim pa, da je bilo nekaj priložnosti odlično izrabljenih.

“….ampak Slovenci kot narod in Slovenci kot glasbeniki niso ravno znani po največji komunikativnosti.”

  • Zakaj so pravzaprav ukinili to oddajo?
Andrea Effe
Foto: Tadej Bernik

Niso je ukinili. Dogovorjeno je bilo, da delamo eno serijo teh oddaj. Sam sem v svoji glavi imel, da ta oddaja rabi najmanj devet do deset mesecev, zato da se ustali med glasbeniki, da mi začnemo dobivati ponudbe in nam ni treba iskati izvajalcev. In že po osmih mesecih je bilo materiala več kot dovolj. Vedel pa sem tudi, da če bomo delali še drugo leto, bo postalo normalno, da oddaja je in da dejansko nekaj delamo. Bila je možnost, da bi delali še tretjo serijo. Jaz je niti nisem hotel delati in se mi je zdelo prav, da zaključimo to svojo misijo. Menim, da smo tistim, ki so to hoteli videti in slišati, pokazali, da obstajata ti dve sceni, da lahko sodelujeta in da v Italiji ni samo Zucchero, Ramazzotti, Laura Pausini, špageti in pizza ter enako, da pri nas ni le harmonika in Laibach.

  • Lahko imenuješ nekaj televizijskih glasbenih oddaj, ki so bile na TV Koper, pa jih sedaj ni več? Zakaj po tvojem mnenju danes tega primanjkuje oziroma ali se ti zdi Obala premajhna, da bi imela svojo lokalno glasbeno oddajo?

Videomix, Alta Pressione, Rhythm&news, Ten to go. Slednja je bila prva oddaja v Sloveniji, ki je imela svojo spletno stran. Tako prva je bila, da multimedijski center RTV-ja še ni obstajal in da so nam ‘fani’ ene od mojih prejšnjih oddaj postavili strežnik v Italiji. Ne verjamem, da je Obala premajhna za svojo oddajo. Menim, da premore dovolj izvajalcev, da bi vsebinsko napolnili veliko oddaj. Sta pa tukaj dve težavi, prva je, da je televizija vizualni medij. To, da midva sediva v studiu in se pogovarjava, je že ‘fajn’, ampak ko govoriva o glasbi, morava prej ali slej ali zavrteti videospot ali nastop. Nastop v živo v studiu pa je tehnično precej zahtevna stvar, ki od televizije zahteva, da tehnično napne svoje možnosti na en precej visok nivo. In za televizijo je vseeno, če snemajo Davida Gilmourja od Pink Floyd ali ansambel Xy – bom spet rekel – iz Šalare. Opravičiti ta sredstva z vidika RTV-ja je v redu takrat, ko veš, da boš imel neka velika imena. Mi velikih imen na Obali nimamo toliko. V zvezi z videospoti pa je tako, da zaradi pomanjkanja ‘budgetov’ in ker je premalo ljudi, ki si upa naredit ta korak, da prenehaš biti le lokalna legenda, o kateri se šušlja. Potem pa je to vse skupaj treba zapakirati v izdelek, ki bo zanimiv za gledalce, ki gledajo TV Koper. Ti so večinoma italijansko govoreči. Vse skupaj ni enostavno, gre za tako triangulacijo faktorjev, ki ni nemogoča, ni pa veliko ljudi, ki se rado tega loti.

  • Kakšen je bil občutek, ko si skupino, s katero ste ustvarjali pred več kot 20 leti (govorim o skupini Idiogen) našel na spletnem portalu MO?

Zelo lep. Lepo je, ko vidiš, da se nekdo spomni na luknje v zgodovini, ki jih je treba zakrpati. Govorim o čisto informacijskih luknjah. Na Obali imamo težnjo, bolj kot v centralni Sloveniji, biti precej ‘šlampasti’ s svojo preteklostjo. Ni treba poveličevati, temveč postaviti na pravo mesto tiste stvari, ki jih imaš in ki so del tvoje zgodovine in dediščine. Zato se mi je zdelo zelo lepo, da je nekdo našel željo in čas, da to uredi na pregleden način in da v končni fazi reče bobu bob, kar je meni pomembno.

  • Kateri so tvoji trenutni projekti? Kot producent, voditelj?

Tega je precej (smeh). Končujem album od Sixtynine, kmalu bo zunaj video spot za aktualni singel Good trades in vsak čas bo zunaj naslednji radijski singel, pa tudi album, ker smo pri zadnjih dneh snemanja. Končujem še zadnji miks za album od Bohem, ki ga bo pospremil filmski dokumentarec o skupini. Delam tudi na miksih skupine, ki je prenehala obstajati ravno, ko smo nehali s snemanjem. To je skupina Implosia iz Izole, številnim tukaj legendarna. Na srečo smo imeli pet komadov, tako da je njihov labodji spev posnet. Menim, da bodo potem izdali posthumni album. Miksam tudi album skupine Ultra. Končujem album od Mefa, ki ima 11. 10. premierno predstavitev v gledališču Koper. To je za moje pojme zelo dober album, saj je Mef izreden avtor in tiste skladbe, ki jih zadrži zase, imajo tisti nekaj več.

Andrea Effe
Foto: Veronika Macarol

Končujem oddajo o Robertu Vecchioniu, ki je gostoval v Kopru. Za televizijo sem z njim posnel dolg, osebnoizpovedni intervju. Z radiem Capodistria pa bomo oktobra začeli z oddajo, ki se imenuje Club 04, po imenu studia 04, sedaj studia Hendrix, kjer bodo ustvarjalci igrali v živo. Približno dvakrat na mesec, videlo pa se jih bo tudi na ‘streamingu’ oddaje na spletni strani. Ena od značilnosti bo, da se bomo glede na tip glasbe selili tudi lokacijsko.

  • Kaj pa kot kitarist?

Dobro vprašanje. Največkrat se zgodi, da pri kakšnem od projektov, ki ga produciram, zmanjka kakšna kitara in se na koncu zgodi, da kaj prispevam zraven. Zgodilo se je na plošči od Sixtynine, zgodilo se je pri Mefu. To je tisto, kar je najbolj profesionalno zabeleženo. Smo se  pa s svojimi starimi prijatelji, delno iz skupine Idiogen in drugimi prijatelji, dobivali enkrat na teden, tako rekreativno. Imam pa tudi v mislih končati nekaj, kar me je Primitivc (Boris Furlan, op. a.), kot nekdanji založnik in založba Dallas records, ‘zagnjavil’, da moramo narediti eno CD kompilacijo z ‘remasterji’ starih posnetkov od vseh treh plošč Idiogen ter enim posnetkom, ki ga nikoli nismo dokončali in enim komadom, ki smo ga igrali in nikoli posneli. V ta namen bi bilo dobro zbrati ekipo in narediti ta zvočni prehod iz leta 83′ do 2013.

Leave a reply

Please enter your comment!
Please enter your name here