Medtem ko velik del sodobnega black metala še vedno črpa iz severnjaških mitologij, gozdov in ledenih pokrajin, istrska zasedba Malorshiga svojo atmosfero gradi iz drugačne geografije – torej iz kamna, soli, vetra in razpokane obale Jadrana, bolj natančno iz istrskega polotoka. Njihov novi album Vento ni le zbirka skladb, temveč konceptualno zasnovano avdiovizualno delo, ki vetrove Istre in severnega Jadrana prevaja v jezik black in death metala. Od melanholije lebicha do neizprosnosti tramontane se bend odmika od folklorne estetike kot praznega okraska in namesto tega išče organsko povezavo med lokalno tradicijo, prostorom in sodobnim ekstremnim zvokom. V pogovoru so člani benda spregovorili o nastajanju albuma, odnosu do istrske dediščine, sodelovanjih z glasbeniki in vizualnimi umetniki ter o tem, zakaj je njihova interpretacija black metala predvsem glasba pokrajine – brez zastav, brez meja in brez klišejev oziroma copy/paste.
Vaš novi album Vento temelji na konceptu vetrov Jadrana – kako ste raziskovali njihove fizične in simbolne lastnosti in na kakšen način so te konkretno vplivale na kompozicijo posameznih skladb?
Najprej smo se dobesedno zakopali v vetrovne karte Jadrana, brali opise posameznih vetrov, njihove značaje, smeri, vplive na morje in človeka. Potem pa smo se pogovarjali predvsem o občutkih in atmosferah, ki jih posamezen veter sproža. Pretiravali bi, če bi rekli, da je bil ta pristop akademski, ampak izrazito instinktiven. Skušali smo naravne pojave prevesti v metalski jezik.
Zelo hitro smo vedeli, da bo Lebich melanholičen, skoraj DSBM-jevski. Maestral je moral biti bolj poskočen, »za na šagro«, medtem ko je Tramontana že v samem izhodišču zahtevala agresijo, hitrost in občutek nečesa neizprosnega. »Šamar« oziroma nekaj podobnega. Veter smo vzeli kot silo, ki je določala ritem, dinamiko in teksturo posameznih skladb.
Vaša glasba združuje black in death metal z elementi regionalne etno dediščine. Kako se izogniti temu, da etno vplivi ne postanejo zgolj estetski dodatek, ampak ostanejo organski del zvočne identitete?
Ključno je, da tradicije ne dojemaš kot kostuma ali eksotike, ampak kot nekaj, kar dejansko živi v prostoru, iz katerega prihajaš. Istrska glasba ima sama po sebi nekaj temačnega, disonantnega in skoraj transcendentalnega. Istrski modus je melanholičen in disonančen, kar je black metalu pravzaprav izredno blizu. Poleg tega smo se želeli zavestno oddaljiti od nekaterih klišejev slovanskega oziroma folk black metala, ki smrdi po fašizmu in kjer se tradicija pogosto zlorablja za širjenje različnih ekstremističnih ideologij ali cenene mitologije krvi in zemlje. Malorshigo zanima pokrajina, ne nacionalizem. Veter nima zastave, morje nima meja in kamen ne govori samo enega jezika.
Od prvenca Kvlt ov Vitis et Olea do Vento je opazna evolucija tako v zvoku kot vizualni podobi. Kaj je bil ključni premik v vašem ustvarjalnem procesu v tem obdobju?
Predvsem to, da smo si za Vento prvič zares vzeli čas. Prvenec je nastajal skoraj gverilsko, zelo na tesno, z ogromno improvizacije in entuziazma. Tokrat pa smo koncept razvijali precej bolj premišljeno in obenem razširili ekipo ljudi, brez katerih ta album ne bi obstajal v takšni obliki.
Pri zvočni podobi sta ogromno doprinesla David Deutsch in Nikita Kamprad, ki sta resnično prisluhnila našim idejam in jih uspela prevesti v zvok, kakršnega smo si predstavljali. Sploh sodelovanja z Nikito smo si želeli že več let, saj so Der Weg einer Freiheit ena lepših stvari, ki se je v minulih 15 letih ustalila na svetovni black metal sceni.
Na albumu je tudi bistveno več prostora dobila Shtorta (Jerneja Umer Kljun), ki je poskrbela za enega bolj čutnih trenutkov na celotnem končnem izdelku, Grega Stamenović je s svojim občutkom za vizualno estetiko bistveno razširil svet albuma, Petja Kocet pa je pripravil artwork, ki nas je dobesedno osupnil…poslali smo mu demo posnetke in nekaj glasbe, ki smo jo v tistem času poslušali, on pa je iz tega naslikal nekaj, kar se zdi kot vizualna manifestacija same plošče. Pomemben del procesa je bil tudi Tarik Haskić, s katerim smo hodili po Istri in snemali vse mogoče zvoke prostora…veter skozi ruševine, morje, kamen, kovino. Žana Šuran in Tia Friedel sta prav tako ogromno prispevali k vizualni identiteti benda, Naja Stanić pa je našo klasično blackmetalsko ikonografijo preoblikovala v nekaj veliko bolj vezanega na prostor. Ja, v smrdljive ribiške mreže, teksture morja, soli in vetra. Black metal do jaja. Posebno mesto imajo tudi Klapa Semikanta z vokalnimi linijami na Maestralu in seveda legendarni Marino Kranjac. Še danes težko verjamemo, da je pristal na sodelovanje z obskurnim istrskim black metal bendom…to nam pomeni ogromno. Upamo, da bo Marino preživel poslušanje končnega izdelka.
Poudarjate povezavo z istrsko krajino in tradicijo – kako se to lokalno izhodišče umešča v globalno metal sceno, ki pogosto črpa iz podobnih tem narave, mistike in transformacije?
Prav v lokalnem vidimo možnost univerzalnega. Black metal je od nekdaj glasba prostora. Za primer vzemimo samo norveške gozdove ali islandsko vulkansko praznino. Mi preprosto govorimo v jeziku svoje pokrajine. Kar nas zanima, ni posnemanje neke globalne predstave o »mistični naravi«, ampak iskren odnos do prostora, v katerem živimo. Istra je specifična: kamnita, razpokana, prepihana, kulturno razslojena in zgodovinsko nemirna. In prav ta konkretna lokalnost daje glasbi identiteto. Če je nekaj resnično lokalno, lahko postane tudi univerzalno razumljivo. Ljudje povsod prepoznajo iskrenost atmosfere.
Novi album opisujete kot celostno avdiovizualno delo. Kako pomembna je vizualna komponenta pri interpretaciji vaše glasbe in ali menite, da brez nje poslušalec izgubi del sporočila?
Malorshigo na plošči morda niti ni toliko »etno black metal«. Ta »etno« dimenzija zares oživi šele na odru, kjer se glasba poveže z vizualnim in performativnim delom benda. Black metal je po našem mnenju izrazito teatralična umetniška forma … ne gre samo za zvok, ampak za ustvarjanje prostora, rituala in atmosfere. Vizualna komponenta ni nek »kinder surprise« dodatek, ampak podaljšek glasbe. Seveda lahko album poslušaš tudi brez oljčnih vej, ribiških mrež in rogov od boškarina. Ampak vsi ti elemente šele v živo Malorshigo resnično oživijo v celoti.
Kaj pripravljate za promocijski koncert, ki bo v petek, 8. maja 2026, v Cukrarni v Ljubljani? Sledijo tudi drugi koncerti po festivalih in Črnih šagrah?
To bo ena velika black metal istravaganza. Ne pripravljamo zgolj koncerta, ampak celovit avdiovizualni ritual, v katerem bomo skušali Cukrarno za en večer spremeniti prepihano istrsko krajino sredi »Močvirja«. Z velikim M. Po Cukrarni bomo za nekaj časa poniknili v svoje brloge, jeseni pa sledi tudi predstavitveni koncert v slovenski Istri, ki ga bomo razkrili zelo kmalu. In ja … black metal bo gotovo še našel prostor tudi pod istrskim soncem in na kakšni prihodnji Črni šagri.