V Avditoriju Portorož se je v koprodukciji Avditorija in Davida Morgana v sklopu cikla NeLeJazz pred dnevi zgodil koncert zasedbe Protocol 6 pod vodstvom legendarnega britanskega bobnarja in producenta Simona Phillipsa. Phillips je eden od tistih, ki ga je sleherni ljubitelj glasbe zagotovo ničkolikokrat slišal (ali celo intenzivno poslušal), najverjetneje nevede, da je na bobnih on. Najbolj odmevno je bilo njegovo 22-letno sodelovanje s Toto. Prav tako kot njegov predhodnik v tej zasedbi, Jeff Porcaro, je tudi Phillips nabral nečloveško število sodelovanj z največjimi svetovnimi zvezdami iz najrazličnejših zvrsti: Jeff Beck, Hiromi, David Gilmour, Whitesnake, Gary Moore, Jon Lord, Mike Oldfield, Judas Priest, Tears For Fears, The Chemical Brothers, Santana, Derek Sherinian, The Who in mnogi drugi.
V svojih solo projektih se drži formule visokooktanskega fusiona, ki ima na trenutke več skupnega s progresivnim rockom. Pri tem vsekakor izhaja iz tradicije udrihanja legend 70-ih let, kot so Billy Cobham, Lenny White, Ian Paice itd. “More is more” bobnarski set z nepreglednim številom “tomov”, tremi “snare” bobni in dvema bas bobnoma je že pred pričetkom koncerta zbujal strahospoštovanje. Ob uvodnem kratkem nagovoru v slovenščini je Phillips napovedal novi album zasedbe, ki v začetku junija pride v vse boljše založene trgovine s CD-ji v vašem mestu. V prvem delu koncerta smo tako predpremierno slišali vseh sedem skladb s še neizdanega albuma, ki nosi ime po zasedbi – Protocol 6. Če ste vsaj delno seznanjeni z Phillipsovim delom na področju njegove solo kariere, potem večjih presenečenj glede same glasbe ni bilo. Band je popolnoma uigran tudi pri najbolj vratolomnih unisonih in skupnih poudarkih, bodisi v štiričetrtinskem ali v petnajstosminskem taktu. Venezuelski klaviaturist Otmar Ruiz (sodeloval z Johnom McLaughlinom, Frankom Gambalejem, Arturom Sandovalom idr.) se je izkazoval z raznimi poliritmičnimi vzorci v svojih solih, kalifornijski basist Ernest Tibbs (sodeloval z Allanom Holdsworthom, Dionne Warwick, Andyjem Summersom, Mikeom Sternom idr.) pa je s svojim nekoliko zamazanim zvokom skrbel za brezhiben groove. Njegov kalifornijski rojak, kitarist Alex Sill, učenec Steva Vaia in sodelavec Virgila Donatija, Jimmyja Johnsona in Chada Wackermana je s svojo brezglavo kitaro in digitalno talno napravo kreiral solistične eskapade, ob katerih bi odobravajoče pokimal tudi Frank Gambale, če ne tudi Michael Angelo Batio. Na drugi strani mu je protiutež držal saksofonist Phillip Whack (Maceo Parker, Lenny Kravitz, Aretha Franklin idr.), s katerim sta si delila veliko melodičnih linij.
Po osrednjem delu, ki je bil namenjen novemu materialu, smo bili deležni še nekaj starejših skladb, med drugimi tudi Indian Summer z legendarnega albuma Symbiosis (1995).
Z zanimanjem smo prisluhnili tudi, ali se bo po nedavni celoviti prenovi električnih inštalacij v Avditoriju v zvočnike morebiti prikradel še kak šum, ki je definiral tamkajšnje koncerte v preteklosti. Na veselje vseh prisotnih razen belega šuma, ki ga je na tišjih kitarskih delih generirala omenjena digitalna oprema kitarista, ni bilo o drugih odvečnih zvokih ne duha ne sluha. Ciro Manna (kitarist zasedbe Fusion Experience Quartet, ki je tu nastopila lani), ki je moral zaradi šuma celoten koncert odigrati v bočnem položaju glede na publiko, bo pozelenel od zavisti, ko bo to izvedel.
Foto: Jadran Rusjan