Night Jump

11 avgusta, 2015

3197

Night Jump 1990 — Night Jump (foto: arhiv skupine)

(Cover / Rock)

Kraj: Koper. Leta delovanja: 1990 – 2000

Night Jump so bili obalna rock zasedba, ki ji v prvi polovici devetdesetih letih prejšnjega stoletja hočeš nočeš na Primorskem ni bilo para. Dvorane so pokale po šivih, tudi izven primorskih meja, ne glede na dejstvo, da fantje niso imeli niti ene svoje skladbe. Vselej dober zvok, dovršen light, odlično igranje, izvajalska pristnost, atraktiven nastop in nenazadnje Bushy-jeva izjemna vokalna interpretacija, je bila formula za njihov uspeh. Nastanek je vzpodbudilo dejstvo, da je Nočni skok poleti 1989 ostal brez kitarista. Bruno Viler je zato v band povabil, tedaj 21-letnega kitarista in vokalista »Bushyja« (Boštjan Andrejc). Ta je z Maretom (Marino Dugaro) spregovoril dve, tri – “od Hendrixa do Zappe” in ideja o zasedbi, ki bi igrala tovrstno glasbo, je bila rojena. Iskali so še klaviaturista, ga (Easy – Iztok Novak) našli na terasi v San Simonu, »zmutil« ga je seveda Bruno, in za novo leto 1990 so zaigrali prvič skupaj. Tedaj še kot Nočni skok, na Bernardinu v diskoteki Arcadia.

Prvi nastop z imenom Night jump sega v sredo leta 1990, kjer so se fantje odzvali vabilu Dragana Buliča in ob obletnici Morissonove smrti v ljubljanskem klubu Palma odigrali rundo Doorsov. Od tedaj se je njihova glasbena kariera pričela strmo vzpenjati. Fantje so na očitke, češ, zakaj igrajo tujo muzko in pač ne svoje, odzvali z metaforo – otroci se igrajo kavboje in indijance, mi se pač igramo “Doorse in Floyde”. To ni bila nobena znanost. Glasba, ki jo igramo nam je všeč. Tako kot kdo igra Lambado na terasi v Portorožu, smo se mi šli »Woodstock« na Bonifiki. Predstave »Večer z Doorsi«, pa z Zeppelini, pa s Floydi, so se kar vrstile. Vanje so v repertoar vmešali še nekaj kultnih rock komadov in … folk je norel. V sredini leta 1991, ko se je nakazala možnost Bushyjevega študija na oni strani Atlantika, so se preostali trije člani odločili, da bodo poiskali zamenjavo. Ker je bilo težko najti tako močen glasbeni kaliber kot je bil Buši, ki je bil pevec in kitarist obenem, so fantje iskali dva nova člana – jagodni izbor avdicij sta tako postala Roki Petkovič in Tomaž Klepač. Ker z Bushyevim študijem kasneje ni bilo nič, je odpadel Klepač, medtem pa je Roki postal peti član benda. Z Bushijem sta si razdelila parte na kitari in zvok skupine je postal še bolj homogen in predvsem prodornejši. Child in time, Light my fire, Shine on your crazy diamond, Hey Jude, Stairway to heaven, Whole lotta love, Locomotive breath, Love me to times, Run like hell, Wild flower, Sweet child o’mine, Hey Joe, Tush, L.A.Woman… te in še katere so zvenele v izvedbi ”Jumpov”, kot bi jih igrali in peli Plant, Page, Morisson, Hendrix, Gilmore, Slash, Clapton, Manzarek, …Trajalo je do leta 1993, ko je v zasedbi prišlo do prvih trenj. Easy, ker se avtorsko ni mogel realizirati, je postajal vse bolj naveličan glasbe, ki so jo igrali, prav tako bolj ali manj istih prizorišč kjer so koncertirali. Jumpi so tedaj igrali tudi 90x na leto – na goriškem, dolenjskem, štajerskem, gorenjskem in seveda primorskem, tudi v tujini. So se pa, hočeš nočeš, vedno znova vrnili na isti plac. Ob istem drinku, istih ljudeh, istem repertoarja, ki za povrh ni bil “tvoj”… se ti prej ali slej zmeša. In Easy-u se je prvemu. In dobil je nogo. Originalna zasedba je kaj kmalu razpadla. Različni poizkusi, da bi band ponovno zaživel z novimi glasbeniki (Zdenko Cotič, Krmac Boris, Farkaš Andor, Vuk Denis, Legovič Marino, Anžur Boštjan, Kostja Dugaro in Egon Godina) se niso obnesli. Ob koncu leta 1995 – band ponovno zaživi, sicer še brez Easya ampak z Legovičem, ko se Bushy, Mare, Bruno in Rocky ponovno zberejo ob otvoritvi kitzbühlškega kluba ”Highways”. Kaj kmalu se Easy vrne in ponovno začnejo razmišljati o avtorski plošči, a zaradi različnih interesov v in ob glasbi, le razmišljajo. Fantje niso več igrali tako pogosto, kot v prvi polovici 90.tih. Predvsem zato, ker je prav vsak med njimi vzporedno fural še kak projekt: 3 Bote, Karamela, Easy Galeb, Terra mystica, Skunk funk, Kameleoni, Heaven X in Rolling stoned. In to je bil dejansko največji razlog zaradi katerega so se fantje ponovno ločili. Poizkusili so sicer še z zamenjavami – Mareta, ki je samoiniciativno zapustil band, je zamenjal Patrick Vlačič, Bruna Tomi Purič, Easyja pa Uroš Maver.. . A bila je še ena brca mimo. Publika je hotela imeti prvih pet…

Znova so se zbrali leta 2000, ko se dogovorili za rojstno dnevni žur, si kasneje prek maila poslali železni repertoar, natisnili plakate, dvakrat povedali na radiu in ….. pod odrom na Rudi v Izoli se je zbralo več kot 2000 ljudi. Na odru pa je sibala energija kot pred leti in Jumpi so žgali kot, da bi prvič. Odmevi na koncert ob 10. obletnici so bili izjemni. Kljub temu, da se je pred nastopom šušljalo, da to bo njihov zadnji, se je petorka (Bruno, Bushy, Easy, Mare in Roki) odločila, fantje rekli, da bi še. Tudi publika in posledično organizatorji. Igrali so, kot še niso. Znova so so na odru začeli zabavati, že ostarelim komadom, ki sicer niso bili odigrani v nulo, tako kot pred leti, so z improvizacijami dali novo dimenzijo, novo življenje. Leta 2005 so ob 15-letnici pred Bellavita barom uprizorili veličasten koncert. 3000 folka, prišli so feni iz vseh koncev države, staro in mlado, kot, da bi vedeli, da je to, kot se je kasneje izkazalo, njihov labodji spev. Roki je dobil mamljivo ponudbo za igranje v zasedbi Šank rock in tedaj, pisalo se je leto 2006, se je hiša znova podrla. Dobesedno sesedla. Bilo je sicer še nekaj poskusov, da bi »kocke« znova sestavili, tudi z drugimi glasbeniki, ampak dlje od nekaterih posameznih špilov ni šlo.

[tabgroup][tab title=”Zasedba”]

Originalna zasedba: