Članki

Objavljeno januar 30th, 2015 | Matjaž Karlovčec

1

Komu mar alternativna glasbena scena na Obali?

Sledeči tekst je plod večletnega poslušanja, spremljanja, ustvarjanja ter kritičnega razmišljanja o glasbenemu dogajanju na Obali (in v širšem kontekstu). Prvoten namen prispevka je bil osvetliti problematiko  in sprožiti kakšno reakcijo v tem pogosto zaspanem in samovšečnem glasbenem miljeju.  Ker pa se je v zadnjem mesecu zgodil drastičen poseg v javni prostor in napad na alternativno sceno v Kopru (izguba prostorov MKSMC-ja), bom to skušal razumeti skozi kontekst delovanja tega prostora (in ljudi v njem) ter medijskega odziva oz. vloge pri soustvarjanju (ne)pogojev za lokalno in širšo glasbeno sceno. V prispevku bi zato želel podati lastno videnje in pomisleke ter mogoče nakazati kakšno smernico.

Preidimo k bistvu. Ko govorimo o glasbeni sceni na Obali in širše, ne moremo mimo vloge Mladinskega centra, ki je skozi več desetletij krojil bolj ali manj alternativno dogajanje (več o tem si lahko preberete v članku Koprski mladinski klub skozi čas). Kakšnega zdravja je dejansko “alternativna glasbena scena” na Obali in širše? No, vprašanje ni retorično, temveč kar nestrpno sili v nos vsem zadevnim ter poziva k razpravi. Opozoriti velja, da so se v tem prostoru dogajale številne aktivnosti s področja sociale, kulturno-umetniških delavnic, multimedije ipd., a se bom tokrat – z vsem spoštovanjem do ostalih – osredotočil na glasbeno sfero. Ob aktualnem primeru zaprtja koprskega MKSMC-ja sem za nazornejši prikaz razčlenil štiri glavne akterje, ki so vpleteni v celotno zadevo. Poskusimo torej »brati« problematiko MKSMC-ja iz posameznega zornega kota:

Marko Brecelj, predsednik DPZN-ja se je (navidezno) sprijaznjeno dogovoril z občinskim uradnikom o predaji prostorov in selitvi društva DPZN v nove prostore na škodo samega MKSMC-ja, v bran katerega se je do nedavnega postavljal (beri: politično preračunljivo) in s tem obrnil hrbet vsem tam delujočim društvom, pobudnim skupinam ter ostalim, ki jim je mar za ta prostor. Seveda je zgodba zapletena, a vendar se domnevno resignirano dejanje lahko razume v prvi vrsti kot »izdajstvo«, dvoličnost in preračunljivo potezo. Ali je vsa ta leta (bila) to le igra za zavajanje aktivne mladine ter širše (sub)kulturne scene? Ne pozabimo na ambivalentno podporo, ki jo je bil na zadnji tiskovki deležen MKSMC – predvsem pa Brecelj – s strani številnih prijateljev, političnih in drugih zaveznikov iz pretežno drugih koncev Slovenije, ki pa očitno niso informirani o dolgoletnih konfliktih znotraj MKSMC-ja ali se zanje ne zmenijo. Jasno, če za vikend obiščeš MKC in si deležen prijetnega gostoljubja, se tudi nimaš priložnosti s tem srečati. A vendarle je lokalna realnost bistveno drugačna in v vseh teh letih se je nabralo ogromno ljudi, katerih zgodbe pričajo o težavah z Brecljem. Zakaj se je večina od njih raje umaknila, (ne)upravičeno vsak ve zase. Poleg tega lahko izpostavimo vprašanje podpore lokalnim glasbenim in ostalim skupinam, ki je praktično ni bilo, z izjemo nudenja prostora za vaje ter možnostjo nastopa le nekaterim.  Načelno »alternativna institucija« je uporabljala zelo gosto sito, ki se je večkrat zagozdilo že v glavah… če se razumemo? Skratka, Brecelj je očitno poskrbel zase (DPZN) in dokazal koliko mu je mar za alternativno sceno na tem območju, s tem ko je vse aktivne mlade pustil na cedilu (odpoved koncertov, čez noč vrgel na cesto DBI,…) Kaj naj si človek misli ob tem dejanju? Ali ni s tem hrbta obrnil tudi vsem, ki so ga prišli podpreti na zadnjo tiskovko? Brez boja za prostor, zaradi lastnega gnilega ponosa in materialne koristi?

Kaj pa Mestna občina Koper? Kot institucija, ki operira z javnim denarjem in ga tudi namenja kulturnim, socialnim in ostalim dejavnostim, je bila dolga leta ključni financer dejavnosti znotraj MKC-ja. Kaj se je zgodilo, da se je odločila za tako drastičen poseg v podtalno, samoniklo prizorišče Obale in širše regije? Kakšen je njen interes? Tukaj gre za političen napad na alternativno polje ter bodisi obračun dveh egotripov ali morda celo za nekakšen »(do)dogovor«. V tem zlaganem okolju me niti ne bi presenetilo. Naj opozorim še na žaljive in popolnoma neutemeljene (beri: populistične) argumente, s katerimi je župan pospremil odvetnikov dopis. Poročanje medijev je večinoma površno, saj le nekritično nizajo omenjene izjave. »V koprski občini so zahtevali izselitev društva, ker da je v občini vzniknilo kar nekaj novih nevladnih organizacij s področja mladine, ki imajo dobre programe in zainteresirane uporabnike« je dvoumna izjava, ki se pogosto pojavlja v novicah in je brez razlage ali kritične analize popolnoma zavajajoča. Argumente je lepo demantiral kompanjero v svoji kolumni “Koprski MKC v primežu Gospodarja”, zato se tukaj v to ne bom spuščal. A vendarle bi opozoril, da s takšnim poročanjem delajo novinarji/novinarke predvsem škodo, saj jim dajo težo, namesto, da bi jih postavljali pod vprašaj. Skratka, glede na pristop MOK-a sumim, da je v ozadju nekakšna »računica« in nekritičen pristop medijev do takšnega arogantnega odnosa občine slednjega še dodatno legitimira. Brecljev ponižen odgovor, ki mu je sledil zahrbtni dogovor pa res govori sam zase. MOK je do sedaj bila tiho, danes pa je vendarle potrdila sestanek prihodnji torek, kot je zapisala v izjavi za javnost . Seveda gre za nabiranje političnih točk, zato bodimo pozorni, ne naivni ter s široko odprtimi očmi. Bomo videli kaj se bo iz tega izcimilo. Legitimno je zahtevati temeljito obrazložitev in zainteresirani skupini možnost nadaljnjega delovanja.

In tako pridemo do medijev, ki so ali bolje rečeno, bi lahko bili pomemben faktor pri tem dogajanju. Žal večinoma ostajajo na ravni formalnega poročanja, kot da nočejo razumeti, da gre za širši problem – zadušitev kreativne alternativne struje. RTV Koper-Capodistria je namreč do danes bore malo poročala o MKC problematiki. Na televiziji je sicer oddaja Izostritev pred kratkim artikulirano in jedrnato predstavila vidike nekaterih akterjev. Sicer pa sta obe hiši zgolj formalno poročali o prejetem pismu ter novinarski konferenci, ki pa je bila (roko na srce) predvidljiv »Brecljev hvalospev/labodji spev«. Od Radia Koper bi npr. bilo pričakovati globlji kritičen prispevek v zvezi s problematiko. Radio Koper je kot javni medij dolžan spremljati in nuditi odprt časovni termin. Kako je to mogoče, da pri vseh kapacitetah ni oddaje – z izjemama “Indie ni Indija” ter “Metalmorfoze” –  ki bi dosledno, redno in za daljše obdobje podpirala/predstavljala alternativno glasbeno sceno (neuveljavljene glasbene skupine) tega območja? In tukaj mislim na skupine, ki nimajo kilometrine, izdanih plošč, videospotov in briljantnega PR-ja. Zakaj se njim ne nameni medijskega prostora, sploh sedaj, ko bodo najverjetneje ostale brez fizičnega prizorišča? Žal se tega nihče ni lotil in spet se poraja vprašanje, kako to? Vsaj glasbeno uredništvo bi se, po mojem, moralo aktivno vključiti in dati kaj od sebe, saj gre vendarle za javni prostor, kjer potekajo glasbeni (in drugi) dogodki, ki si zaslužijo širšo podporo. Mislim, da tukaj ne gre za pomanjkanje kadra, denarja in podobnih floskul, temveč za pomanjkanje volje, interesa uredniške politike in gotovo tudi znanja/vednosti. In ker gre za javno institucijo, vse to tudi upravičeno od nje pričakujem(o). Primorske novice so o tej tematiki še največ poročale, a po svoje in po ovinkih. Tako smo dobili poročilo tiskovke, članek z izjavami nekaterih akterjev, cinično-šaljive potencialne scenarije ter nostalgičen članek o psihosocialnem zatočišču pri Iztoku. Žal je zame to premalo, saj pogrešam kritičen pretres situacije in vsaj nekaj drznosti pri poročanju, da niti ne omenjam raziskovalnega novinarstva (če se da, brez Carlove).

Na koncu so žal izvisele avtonomne skupine delujočih v MKC-ju, ki so seveda oškodovane in upravičeno besne. Njihov angažma znotraj kluba se je v zadnjih letih kvečjemu povečeval in glede na raznolikost akterjev tudi ponujal kar se da redno paleto različnih glasbenih ter drugih dogodkov. Ker gre za skupine, ki se združujejo v formalni (društvo, klub) ter v neformalni obliki (pobudne skupine in posamezniki/ce), te niso bile deležne bistvene medijske pozornosti. Tako nehvaležno so se do njih obnašali prav vsi zgoraj opisani »akterji« in s tem poteptali njihovo delo, etiko delovanja ter v prvi fazi predanost/srčnost, ki ni izmerljiva s strankarsko-političnimi točkami, saj postavlja ogledalo komercializaciji/kapitalizaciji kulture. Pred kratkim so predstavili izjavo za javnost, v kateri so se jasno distancirali od načina delovanja DPZN-ja in Breclja, za kar jim je slednji namenil precej obup(a)no seciranje teksta (besedno onaniranje). Po obvestilu Breclja večer prej, da je zamenjal vse ključavnice kluba in da namerava ključe predati, so se danes, v petek, odpravili pred prostore MKSMC-ja, kjer so opravili simbolni pogreb kluba, opremljen z nagrobnimi svečami in transparenti. Z drugimi besedami; dobili so ultimat za izpraznitev prostorov in bili postavljeni na ulico. Zahrbtnost in strahopetnost Breclja je neubesedljiva.

Kam torej naprej?

Z današnjim simbolnim pokopom MKSMC-ja se, upam le začasno, zaključuje ena faza. Miroljuben s(pre)hod do sedeža MOK, ki je sledil, pa priča o povezanosti in volji aktivnih mladih in manj mladih, da se alternativna scena nadaljuje. Prostor MKSMC bi v osnovi to moral nuditi in počakajmo, kako bo župan na sestanku prihodnji torek to izpeljal. Čas bi bil, da bi organizirali javno (in ne znotraj institucij) tribuno na to temo, saj nevarno drvimo v pozabo. In prav slednja je tisti mehanizem, ki legitimira primat/početje obstoječih lokalnih »kulturnih« politik (glavni financerji, v končni fazi), ki vedno znova dajejo vtis, da delujejo onkraj družbeno-zgodovinskega konteksta, še več, da ga sploh ne potrebujejo, ker lahko le tako obstanejo v samovšečnem anahronizmu, kot kamuflaža interesov kapitala. Spomnimo se na primer preteklih Mi-kluba in Shoto kluba in njihovih klavrnih koncev. Nedvomno se zgodbi razlikujeta, a rezultat ostaja na škodo mladih (in ostalih entuziastov odprtih glav). Naravnost absurdno je dejstvo, da je tovrstno delovanje venomer na udaru, da se ga iz generacije v generacijo omalovažuje ter izčrpava.  Posledično je jasno, da so v igri drugi interesi in potreba po nadzoru ustvarjalnih kritičnih mladih ljudi, a sprašujem se, kdo, poleg zgoraj omenjene skupine, se je danes pripravljen upreti, se ne zadovoljiti s še enim kafičem pod Belvederjem in artikulirati svoje zahteve po primernem javnem prostoru, ki bi moral biti pravica in ne privilegij. Ne glede na vse, alternativa bo nedvomno o(b)stala, a ne pozabimo, da se je zanjo potrebno boriti vedno znova. Komu mar?

p.s.:

Za konec še poziv vsem: poskusimo se izogniti najbolj škodljivemu od vseh medijev, in sicer govoricam. Ko se te začno širiti v navezi z dikcijo lokalne oblasti delajo veliko in pogosto nepovratno škodo celotni sceni. Prav ta mehanizem je še vsaka oblast do danes znala lepo izkoristiti. Support music, not rumours!

Tags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

Glasbenik, skladatelj, eksperimentator, ljubitelj/zbiratelj/raziskovalec številnih aspektov glasbe. Pred petnajstimi leti je vzel bas v roke in po spletu okoliščin in dobrih ljudi takoj tudi začel igrati v bendu. Od takrat dalje je ustvarjal skozi različne zvrsti,trenutno aktiven pri Meduzalem, EBFAD, Kampo Crisi.



One Response to Komu mar alternativna glasbena scena na Obali?

  1. Aris says:

    “Poleg tega lahko izpostavimo vprašanje podpore lokalnim glasbenim in ostalim skupinam, ki je praktično ni bilo, z izjemo nudenja prostora za vaje ter možnostjo nastopa le nekaterim.”

    jaz bi samo rad izpostavil da to ni resnica. možnosti nastopanja so imele zmeraj vse skupine. res pa je, da pod določenimi pogoji. nekateri smo bili dovolj trmoglavi in se nam je dalo žrtvovat čas in živce da smo to izpeljali drugi pa na pogoje niso pristajali. se mi zdi prav, da se pove stvari kot so. drugače pa super članek.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend