Elvis Šahbaz

11 oktobra, 2019

1588

(Rock)

Kraj: Izola. Leta delovanja: 1979 – danes

Elvis Šahbaz je bil rojen materi v najstniških letih nekega aprilskega popoldneva leta 1969 v Banja Luki, BiH. Toda kje in kako se je rodila njegova glasba je veliko težje opredeljiv podatek.

Gre za ognjevito mešanico tehničnih spretnosti in čutnosti na najlonskih strunah klasične kitare, s priokusi, ki sežejo vse od flamenka do jazz-a prek sanjavih new age prizvokov, za katero sam Elvis namigne, da je začela nastajati sočasno z njegovo ljubeznijo do glasbe še v obdobju otroštva, ko je 7 let živel v Salzburgu, v Avstriji, skupaj z mamo, ki je v dijaškem domu skrbela za študente svetovno priznanega Mozarteum-a. Vonj po smolah, voskih in lesu, ki je ovijal delavnice in trgovine z glasbili mojstrov na ulici, kjer je preživljal večino svojega dneva, se je že takrat zapečatil v njegove nosnice ter tako za vedno očaral njegovo tedaj že nastajajočo glasbeno dušo.

A vendar, čarom sveta klasične glasbe navkljub, se mu je formalna »klasična« glasbena izobrazba nekako izmikala, saj ga, ob prihodu v njegovo sedanje mesto, Izola, na jadranski obali, lokalna glasbena šola ni želela sprejeti med učence kitare, zato so ga najprej preusmerili na učenje trobente, nato pa odslovili češ, da »nima posluha«. Pri rosnih desetih letih se Elvis k sreči ni pustil odvrniti in se je držal svoje poti, oziroma svoje kitare ter tako z vsakodnevnimi vajami in muziciranjem nadaljeval vse do današnjega dne. Naj zatorej ne preseneča dejstvo, da za njegove nikoli improvizirane, temveč izjemno natančno komponirane, oblikovane ter napisane skladbe, v resnici ne obstajajo nikakršne partiture, notno črtovje oziroma napisane note – vse je zabeleženo le v njegovi glavi. In prav ta nenapisana, neobičajna instrumentalna glasba je bila vedno tudi del njegove neizbežne rokersko-najstniške preteklosti, v vlogi električnega kitarista, predvsem v kratkoživih, a vendar cenjenih skupinah Implosia ter kasneje Euphorbya. Čeprav se jo zatorej le stežka opiše ali opredeli, kaže, da je njegovo glasbo veliko lažje občutiti in tudi umestiti v različnih kontekstih ter oblikah umetniškega ustvarjanja.

Skladbe Elvisa Šahbaza so bile uporabljene:

v glasbeni opremi dokumentarnega filma “Tihotapci identitete”, ki sta ga leta 2015 podpisala Ervin Hladnik Milharčič & Marija Zidar;
v glasbeni opremi igranega dokumentarnega filma “Srce jedne žene”, ki ga je leta 2016 ustvarila Andrejka Velikonja Skračić;
v glasbeni opremi dokumentarnega filma “Dediščina furmanstva”, ki sta ga leta 2018 podpisala Dušan Milavec & Drago Mislej-Mef;
s svojimi kompozicijami je nastopil v vlogi glasbenega komentarja in spremljave v živo na Kino Otok Film Festival leta 2013 za “Sea Stories” (Morska serija) #5, #6, #9, #13 kanadskega filmskega ustvarjalca John-a Price-a;
leta 2014, skupaj s Paridejem di Stefanom za “Creatio” Davorina Marca;
leta 2016 za “14 Reels”, delo štirinajstih različnih režiserjev iz štirinajstih različnih koncev sveta;
bil je del zasedbe izvajalcev v živo za “To Be Continued” 24-urni maratonski streaming dogodek ob World TB Day, v organizaciji Stazione di Topolo/Postaje Topolova, v Italiji;
nastopil je na Kino Otok Film Festival 2018 v vlogi glasbene uverture v živo za projekcijo igranega dokumentarnega filma “Citta’ giardino” (Mestni vrtovi), ki ga je ustvaril avtor in režiser Marco Piccarreda;
Novembra 2017 je izšel Elvisov diskografski prvenec, album “Parenzana BluEs”, CD z 12 skladbami, ki je pod producentskim vodstvom Andree Effe nastal v čarobnem okolju beneške vile snemalnega studia Prosdocimi Recording Studio, v Italiji.
Septembra 2019 je izšel Elvisov drugi album z naslovom »IO«. Album predstavlja glasbenikovo samoizpoved, saj skladbe na tem albumu za avtorja nosijo bolj oseben, čustven pomen.

[tabgroup][tab title=”Zasedba”]