Koncerti

Objavljeno junij 12th, 2013 | Matjaž Karlovčec

0

Toni Bruna – tankočutna glasba iz »drugačnega« Trsta

Kino otok, Izola, 6.6.2013

Na četrtkovem večernem programu festivala Kino otok v Izoli je nastopil tukajšnji publiki dokaj nepoznan tržaški kantavtor Toni Bruna. Pevec in kitarist je sicer že nekaj časa aktiven na tržaški glasbeni sceni, saj ga kot prijatelja omenja tudi bolj znan DJ in novinar Ricky Russo. Toni poje izključno v tržaškem dialektu, kar daje poseben zven, sicer umirjeni, melanholični in obenem strastni avtorski glasbi. Koncert je pričel po projekciji zadnjega filma v zdaj že tradicionalnem večernem programu na izolskem svetilniku. Ob njem sta nastopila še Jan Sedmak na klarinetu in Raffaele Podgornik za bobni.

Pričeli so v zanosu, ki se je iz skladbe v skladbo držal srednje počasnega tempa, hipnotičnega ubiranja strun in Tonijevega barvitega vokala. Klarinet se je skozi koncert lepo spajal z zvenom kitarskih akordov, medtem ko je Raffele ritem zelo prefinjeno peljal nekje tam »spodaj«, zamolklo, a trdno. Tonijeva kitara je zvenela včasih akustično, včasih bolj umazano in ob redkih priložnostih tudi distorzirano, kar se je z vokalo odlično dopolnjevalo. V celoti smo bili priča dokaj minimalistični godbi, ki je uspela z vsako skladbo – večinoma na dveh akordih – vnesti ogromno »filinga« in dinamike. Skladbe iz zadnje plošče naslovljene Formigole so v svežem junijskem zvezdnem večeru prav organsko zazvenele. Takšno prijetno vzdušje je žal nekajkrat zmotilo čebljanje ljudi v ozadju, saj je bilo ozvočenje relativno šibko in zato se je tankočutnost glasbe včasih porazgubila.

Pod vtisi četrtkovega koncerta in v luči pred kratkim izdane knjige Rickyja Russa velja opozoriti, da je Trst za vogalom, tako rekoč čez zaliv. Skrajni čas je, da se več pozornosti nameni tudi tržaški sceni in seveda možnostim povezovanja. Nedvomno bi bilo dobro spoznati kako so vsi (glasbeni) akterji med seboj povezani, organizirani in kakšne podpore so deležni s strani lokalnih oblasti. Glasba Tonija Brune pripoveduje drugačno zgodbo Trsta, kot smo je vajeni; govori predvsem o življenju v mestu in – če parafraziram avtorico recenzije plošče Formigole ­- Trst ni samo Joyce, Svevo, Avstroogrska, Mitteleuropa, Piazza Unita, temveč prostor (Baiamonti, Borgo) raznovrstnih ljudi in njihovih zgodb. Toni Bruna je primer predanega avtorja, saj ko mu enkrat prisluhnete, ga boste vselej prepoznali.


Tags: , , , , , , , , ,


Objavil-a

Glasbenik, skladatelj, eksperimentator, ljubitelj/zbiratelj/raziskovalec številnih aspektov glasbe. Pred petnajstimi leti je vzel bas v roke in po spletu okoliščin in dobrih ljudi takoj tudi začel igrati v bendu. Od takrat dalje je ustvarjal skozi različne zvrsti,trenutno aktiven pri Meduzalem, EBFAD, Kampo Crisi.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend