V še nedavni preteklosti je bilo utopično sanjati o koncertih svetovnih jazz zvezd v cenenem počitniškem naselju, kar sta kapitalizem in turizem z roko v roki uspela skreirati iz Portoroža, a so nas tovrstni dogodki pred nekaj leti ujeli nepripravljene. Po več zaporednih sezonah obiskov svetovno znanih jazz muzikantov v Avditoriju Portorož pa smo se razvadili do te mere, da jih sedaj že kar pričakujemo. Ni kaj, Portorož je na presenečenje vseh postal neke vrste proto-metropola jazza.
Letos smo sicer dobili le en tovrstni koncert, pa še tega brez siceršnjega pokroviteljstva sive eminence Braneta Rončela, kar kaže na to, da Avditorij pravzaprav ne potrebuje nujno asistence pri organizaciji tovrstnih dogodkov. Temu pritrjuje tudi obisk, saj je bil koncert razprodan.
Ime zasedbe Fusion Experience Quartet naj bi predstavljalo izkušnjo fuzije, ki jo prinašajo štirje eklektični (ni resnega kulturnega dogodka brez uporabe te besede) glasbeniki, nekateri med njimi svetovnega slovesa. Njihove reference in nagrade so preštevilne, da bi jih tukaj nizali. Idejni vodja projekta, italijanski kitarist Ciro Manna, mdr. hišni kitarist na RAI in Mediaset, je k sodelovanju najprej zvabil legendarnega basista in vokalista kamerunsko-ameriškega rodu Richarda Bono (Pat Metheny Group idr.), nato se jima je pridružil še en velikan, ameriški bobnar Dave Weckl (Chick Corea Elektric Band idr.), zasedbo pa je zaokrožil vsestranski francoski klaviaturist Mica Lecoq.
Zasedba, ki jo v bistvu sestavlja ritem sekcija z občasnimi Bonovimi vokalnimi ekspozeji, ni puščala dvomov, da bo šlo za brezkompromisni fusion (kot da tega ne bi mogli sklepati že iz imena zasedbe), kar se je z izborom uvodne Wecklove Swunk potrdilo kot v osnovi pravilno pričakovanje, le da je bil zvok še bolj poudarjeno rockovski, verjetno najbolj zaradi vseskozi distorzirane kitare. Le-ta (distorzija namreč) je Manni povzročala precej preglavic, saj je v že poznanem elektro okolju Avditorija sproducirala glasen spremljevalni šum, ki ga je prisilil, da je koncert preživel obrnjen bočno proti publiki, saj je v tej poziciji šum bil najmanj moteč. Situacija, ki bolj kot na eminentno regijsko koncertno prizorišče spominja na Caffe Teater okrog leta 2000, ko je bilo celotno ozvočenje banda priključeno na isti podaljšek skupaj s hladilniki. Ker omenjeni kitarist še zdaleč ni bil prvi in edini, ki je izkusil to čarobnost notranje dvorane, smo bili veseli govoric, da bo Avditorij kmalu deležen prenove električne napeljave.
Kvartet je približno poldrugo uro stregel s skladbami, ki so jih izbrali iz obstoječega repertoarja vseh štirih članov, manjkala pa ni niti priredba skladbe Some Skunk Funk ansambla Brecker Brothers. Wecklovo udrihanje po bobnih je tako oznanjalo dediščino Elektric Banda, ki je bil pod vodstvom Chicka Coree nekoč vodilni svetovni električni fusion sestav. Vratolomnih jazzovskih pasaž s skorajda metalsko distorzijo se ne bi sramoval niti Frank Gambale, ki je njega dan gospodoval kitarskim prijemom v tistem kvartetu, dasiravno je bila kitara skozi celoten koncert premalo slišna – morda jo je tonski tehnik »držal nazaj« prav zaradi prej omenjenega šuma. Na drugi strani sta to živalsko brutalnost mehčala Lecoq z bolj tradicionalnimi jazz prijemi ter Bona s svojim bolj pridušenim basom ter nežnimi afrobeat vokalnimi vložki, s katerimi je tudi animiral občinstvo. Pri animaciji mu je med posameznimi skladbami pomagal tudi Manna, tako da sta eden v angleščini, drugi pa kar v italijanščini stresala šale in prebijala led do te mere, da jim je publika, v kateri smo našteli relativno majhen delež lokalnega prebivalstva, zato pa posamezne glave velike živine s celine, namenila stoječo ovacijo.
Člani med koncertom niso izrecno napovedali kakega prihajajočega skupnega diskografskega momenta, tako da bo ta večer najverjetneje ostal »samo« v spominu in delno na pametnih napravah obiskovalcev. Istra tudi v tem primeru premore primerno frazo (z afriškim pridihom) – ta, ki je, ta, ki ni.
Fotografije: Jadran Rusjan