Dolgo pričakovani prvenec Zev zasedbe Bregove dere je za časa te recenzije že dodobra uležan, izšel je namreč v letošnjem kislokumaričnem času, ki je, če že čemu, naklonjen sproščenim plažnim godbam, kot je recimo zmagovalna skladba letošnjega festivala MMS. Ekipa dere diametralno nasprotne bregove scene, in sicer od ankaranskega podzemlja navzven. Po pretekli uvrstitvi v Klubski maraton Radia Študent, so se letos prebili vse do nekaterih zvenečih koncertnih prizorišč – nastopov v okviru festivala Jeff ter programa Radia Capodistria v Studiu Hendrix.
Zev je sestavljen iz vsega petih skladb, katerih minutaža bi šokirala vsakega iskalca instantne glasbene potešitve; starejših in mlajših ljubiteljev progresivnega rocka in metala, jazz fusiona in glasbene avantgarde (karkoli že to pomeni) pač ne. Zasedba meša mnogovrstne glasbene vplive – predalčkanje je dokaj nesmiselno, je pa dokaj razločna dihotomija med dvema poloma: na eni strani veteranski dvojec Matjaž Karlovčec (ex-basist pri Meduzalem in Suisound, idejni vodja, avtor glasbe in besedil, klasična kitara) in Jure Planinšek (Interrupted System Call, ex-Suisound, violina) pristopata s temačnim akustičnim flamenco-metalom, na drugi strani pa ritem sekcija Timi Vremec (bas) in Robi Erzetič (bobni), ki izhajata iz šole briškega eksperimentatorja Zlatka Kaučiča, in mešanici dodajata nekakšno lahkotnost jazz fusion groovov, kolikor so lahko lahkotni v vseskozi neparnih ritmih in menjavah taktovskih načinov. Oba pola povezuje Matej Kržišnik (električna kitara) s prog-rock estetiko.
Mešanja fusiona in progresivnega rocka je bilo v zgodovini že mnogo, sploh v 70. letih (tudi v Jugoslaviji in Italiji je bila ta scena takrat zelo prisotna), vendar se je tedaj mešanica večinoma nagibala bolj v korist jazz fusion harmonije in improvizacije, medtem ko je pri Bregove dere najbolj prominentna sestavina nekakšen pritajeni ekstremni metal, kar zelo občasno spomni na King Crimson, pogosteje pa morda na Opeth (če bi hoteli najti bolj jasne primerjave, bi morali najbrž pobrskati v globine zapuščine obskurnih oblik metala, noisa oz. česarkoli, kar diši po avantgardi). Gre za konstantno tenzijo v glasbi (tako v melodijah, kot v harmoniji in ritmu), ki se redko, če sploh kdaj, razveže v kak pogojno prijazen akord ali taktovski način, ob katerem bi lahko tolkli s podplatom po tleh. Album je zato težko čtivo in zahteva zbranost in razumevajočega odjemalca. Konec koncev pa je vse stvar perspektive: Frank Zappa je dejal, da v štiričetrtinskem taktu ni nič naravnega – najbolj naraven je po njegovem ritem govora. Album se tako »usede« šele po večkratnem poslušanju. Komaj takrat se začnejo odstirati nianse, ki smo jih prej preslišali.
Bregove dere so tako uspešno začrtali sebi lasten zvok. Malo s pomočjo prestavljanja kontekstov (akustični instrumenti v metalu), še najbolj pa, ker je videti oziroma slišati, da gre za peterico žanrsko neopredeljivih in odprtih posameznikov. Kljub temu da je Karlovčec idejni vodja in glavni avtor, bi bil z drugačno konstelacijo sil v zasedbi rezultat lahko precej drugačen. Tako kot sama glasba, so tudi aranžmaji in vloge posameznih instrumentov nevsakdanji – klasični kitari daje električna nenavadno veliko prostora, kitarskih solov ni, slišimo nekaj bobnarskih, violinskih in bas solov, sicer pa se glasba gradi na ritmičnih obračanjih in poudarkih ter na meditativnih repeticijah.
Pomemben gradnik izdelka Zev so nedvomno tudi (slovenska) besedila; pravzaprav gre kar za uglasbeno poezijo. K razumevanju odpetega pomagajo tudi transkripcije le-teh v knjižici CD-ja oz. na Bandcampu, ki so dobrodošel dodatek k izdelku, saj se ob poslušanju žal ne razumejo najbolje.
Album se, če ne prej, ob branju besedil razodene kot možen konceptualni album, ki se ukvarja z manj prijetnimi tematikami, kot so gnitje družbe, teptanje vrednot ter kolektivni strahovi in projekcije teh na Drugega. V tej luči tudi vseskozi morbidna glasbena spremljava dobi dodaten smisel – saj res: kako grozodejstva in brezup današnjega sveta verodostojno predstaviti skozi prijetne melodije in spevne refrene? Seveda je v umetnosti vse mogoče, vendar so Bregove dere odločeni, da neprijetnih vsebin ne gre pakirati v bleščeče in všečne forme. (Kljub temu da se prežvečenih vzorcev ogibajo kot hudič križa, se je v besedilo Fantazme uspelo prikrasti rimi »sanje – vanje«, ki jo je moč najti v vsakem drugem slovenskem pop komadu; največji delež se jih znajde prav med skladbami na MMS.)
Zev je krik poškodovanosti sveta. Morda pa je to, da je bil posnet v ankaranskem vrtcu, znanilo sprememb?
Skladbe:
- 9/8 rezila strahu
- Gozd črepinj
- Rogovile
- Jasnina brezpotja
- Fantazme
Zasedba:
- Matjaž Karlovčec: klasična kitara, vokal, tolkala
- Robi Erzetič: bobni, tolkala
- Matej Kržišnik: električna kitara
- Timi Vremec: bas
- Jure Planinšek: violina
- Luka Bevk: kriki na Gozd črepinj in Fantazme
- Bojana Pejanović: spremljevalni vokal na Jasnina brezpotja
- Naslovnica: Lana Jeranko Marconi