Članki

Objavljeno december 24th, 2013 | Rok Soczka Mandac

0

Intervju: Beg bobnarskih možganov

Kdor misli, da je bobnar navaden glasbenik, se pošteno moti. Ta razbijač je običajno kompleksna osebnost, ki se skriva za kopico tolkal in občasno pokuka izza kovinskih krožnikov. Legende pravijo, da bobnar med nastopi izgubi telesno težo, njihov pot pa se v eksotičnih deželah prodaja kot afrodiziak.

Tudi Obala je gojišče talentiranih razbijačev. Nekateri od teh so zasloveli na nacionalki, npr. pri Mariotu, drugi pa na nemških trajektih. Nekateri si dandanes v prestolnici služijo kruh pri alternativnih vrelcih slovenske glasbene produkcije. Tako je tudi Obala doživela beg možganov, ki sedaj mrzlično nabijajo po kožah v ”tujini”. V ”kratkem” intervjuju smo Matjaža Gergeto, ki igra z Noctiferio in Gregorja Jakca (nekdaj Tide, zdaj Adam) povprašali o njunih začetkih in nadaljnji poti. Seveda v živo, po trenutno priljubljenem g-talku.

  • Kdo vaju je navdušil za muziko in kdo za bobne?

Gregor: Bobne sem začel igrati zaradi brata (Dejan Jakac, op. a.) in Golje (Jan, op. a.), ker sta začela igrati kitaro in se učila pri Stanetu Bakanu. Potem sta potrebovala še bobnarja. Muzika mi je bila od nekdaj blizu, mislim, da ni bilo nekega točnega trenutka, da bi rekel, od kdaj … Vedno je bila blizu, zaradi tega je bila verjetno ljubezen na prvi pogled tako močna, da traja še danes.

Gergeta_ziga kroflic_deathculture

Foto: ziga kroflic

Matjaž: Z muziko sem se začel ukvarjati pri 6 letih. Kot vsak otrok (verjetno) sem vprašal mamo, če lahko igram klarinet in je odobrila. Tako se je vse začelo z osnovno glasbeno šolo, dvemi leti kljunaste flavte in ostalimi 6 klarineta. Pri 14 sem imel dovolj klasične vzgoje glasbene šole in sem glasbeno pot nadaljeval v orkestru do 17 leta, ko sem se preko noči odločil, da si kupim bobne. Mislim, da je bilo v 3. letniku srednje šole. Kdo me je navdušil? (hmmm..) ne spomnim se, mislim pa, da sem bil na bobne »napaljen« že pri 14 letih, a takrat zanje ni bilo denarja.

  • Kdaj je bilo in kako se spominjata svojih začetkov – predvsem nastopov?

Matjaž: Moj prvi bobnarski nastop je bil pri 19 letih. Nastopili smo v 111 baru (nekdanji Zeleni park) in igrali smo 2 komada – Em I evil in Seek and destroy, torej to je bilo enkrat leta 2000. Spomnim se, da je bilo kar nekaj folka, kar za tisti lokal ni presenečenje, ker ima 10 kvadratov. Torej začel sem s priredbami in kar dolgo tudi nadaljeval z njimi.

Gregor: Bilo je leta 2001, imel sem 15 let. Mislim, da sem takrat bobne igral dva ali tri tedne, ko smo imeli že prvi koncert – DR fest na Debelem rtiču. Začetkov se spomnim kot prijetno spogledovanje z nečim, česa nisem poznal, a me je zaradi tega verjetno tako privlačilo.

  • Ok, spodbudni začetki… Kako se je nato razvijalo in kje si želita končati?

Matjaž: Razvijalo se je predvsem v iskanju glasbenikov, s katerimi igrati, nekaj ustvariti in to predstaviti. Leta 2001 smo začeli s celo serijo „cover bendov“ in preigravanjem Metalice, Pantere, in podobno. Poslušal sem vedno bolj kompleksno glasbo in to preigraval, če se je le dalo. Do leta 2004 sem preigraval z večjim številom glasbenikov moje generacije z Obale, leta 2005 pa sem se za 1 ali 2 koncerta pridružil D-FACT-om in tam se je dejansko vse začelo. V Noctiferio sem prišel leta 2007 in sem še danes. Končati si pa želim s to ekipo, ker se res dobro štekamo. Od prvega dne delujemo usklajeno in vsaka turneja ali koncert je dogodek.

Gregor: Začelo in nadaljevalo se je predvsem s preigravanjem priredb in postopnim dodajanjem avtorskih komadov. Ko zdaj pogledam nazaj, so bila to predvsem leta druženja in prvih stikov z glasbo, vse do leta 2005, ko se je začelo vse odvijati bolj profesionalno – založba, cd, večji koncerti, snemanje v tujini, turneje. Od vedno mi je bilo, kot pri večini stvari, pomembno, kako se nekje počutiš – torej, da se počutiš dobro. Stremim k temu, da se bo ta duh nadaljeval in da bom sodeloval še z mnogimi ljudmi, s katerimi se bom dobro razumel in kjer bo vedno prisoten iskren odnos.

Foto: Jani Ugrin/Adam

Foto: Jani Ugrin/Adam

  • Kako bi samega sebe opisala kot bobnarja? Kako se predstavita novim potencialnim članom in kako publiki?

Gregor: Sebe ne vidim kot bobnarja, glasbenika. Vidim se kot osebo, ki uživa ob igranju tega inštrumenta. Po navadi se potencialnim članom ali publiki ne predstavljam z besedami, ampak eden drugega vidimo – torej iz odra v publiko oz. izza seta bobna. Če pa še ilustriram: ko sem prvič videl svoj live video posnetek, mi je bilo zelo čudno, ker sem sebe doživljal drugače, kot je dejansko izpadlo na posnetku. Po navadi sta to dva različna svetova, ne vem kako.

Matjaž: To bi moral vprašati moje člane benda :). No, mislim, da sem kot bobnar neutrudljiv, predan svoji glasbi, bobnom in bendu. Nekako čutim potrebo po vsakodnevni vaji. Skratka diham z bobni in za bobne. Publiki se predstavljam s svojim igranjem in energijo, ki jo je na koncertu vedno dovolj.

”Najti prave ljudi, je po mojih izkušnjah najtežja stvar.”

  • Oba sta “zaposlena” izven obalnih meja, kako to? Ali je glasbena scena v prestolnici bolj pestra?

Matjaž: To je zanimivo vprašanje. Izven obalnih meja sem našel bend, v katerega sem od vedno želel priti. V naši mali državici v tem trenutku ne vidim benda, s katerim bi boljše deloval, ustvarjal in konec koncev užival. V prestolnici je sigurno več glasbenikov, več bendov in več igranja. Imajo klube, dvorane, bare, betole, itd. Zanimivo je, da na Obali ne manjka talentov. Ogromno je talentiranega folka, a nekako imam občutek, da ne pridejo tako hitro na dan. Skratka, ni istih možnosti do predstavitve samega sebe in svojega benda.

Scena na Obali je bila pred leti ful bolj živa. Spomnim se koncertov v Matici, pred Speed barom, pred bonifiko v MKC-ju, Pirata, Shoto klubu, Ganoniju. Danes teh prostorov ni več. Imam občutek, da je tudi generacija, ki je to prerasla, odnesla vse to s sabo.

Gregor: Delno sem že odgovoril v enem od odgovorov. Najti prave ljudi, je po mojih izkušnjah najtežja stvar. Če si „session glasbenik“, je verjetno drugačen način navezanosti oziroma sodelovanja z ljudmi. Drugače pa je, če pa imaš band. Sam to jemljem kot razmerje s punco, ženo. Zdaj pa si predstavljaj, da jih imaš tri ali štiri … woow. Veliko je kompromisov, pogovorov in potrpljenja, zato je pomembno najti prave ljudi. Gre za poseben odnos, v katerem se izlivajo kreativne misli in osebni pogledi na različne stvari, zato mislim, da se to pozna tudi pri sami glasbi in tudi pri nastopu v živo, saj ima band nek’ žar, ki ga ne moreš umetno zvaditi ali ga ustvariti. Spontano se je zgodilo, da so se ti ljudje našli izven obalnih meja, kar pa ne pomeni, da niso tudi na Obali ljudje, s kateri si želim nekega dne sodelovati. V bistvu so in jim tudi večkrat težim, kdaj se bodo preselili v Ljubljano, da naredimo band, hehe …

Matjaž je v bistvu navedel dober „point“, nenazadnje smo mi začeli z bandom leta 2001, ker smo tudi sami hodili na koncerte – torej je bila scena, ki je delovala.

Matjaž: Ja, vse je bilo bolj rockersko igrano …Danes je veliko manj tega..

Gergeta_2

Foto: Matjazev osebni arhiv

  • Kaj pa pravita na Vinotoch ali na sceno „na skrivni lokaciji“ (underground scena)? A ni to rock&roll?

Gregor: Tega sicer ne poznam, ampak s tem, da smo hodili na koncerte, sem mislim na: Pub111, Pod belvederjem, Snack bar in podobne place na Obali, ne na same skupine kot take … Danes je placev manj, verjamem pa, da je na Obali veliko dobrih!

Matjaž: Tudi jaz teh fantov ne poznam. Slišal sem za njih, a jih še nisem imel možnosti videti.

  • Kdaj sta s svojimi skupinami nazadnje igrala na Obali? Če sploh nista, zakaj?

Matjaž: In zakaj ne!!! Hahaha, pravkar sem hotel reči, da nikoli. Na Obali sem igral s Slaver-r kot predskupina Deliriumou leta 2004. Z Noctiferio pa še nisem igral in tudi oni so igrali nazadnje leta 2003 v MKC-ju ob predstavitvi PerAspere. Zakaj še nismo igrali, pa je drugo vprašanje. Mislim, da je več možnih odgovorov: – lahko, da smo kot bend preveč agresivni za katerikoli ”openair” na Obali, – v bendu nas je po novem 6 in za nas (recimo v Figa rock baru) ni prostora, – lahko pa, da folk noče plačati 5 do 10 evrov za naš koncert. Predvsem mislim, da je problem v organizatorjih koncerta in kulturi poslušanja avtorske glasbe. Preveč je „cover bendov“, ki pridejo za 300 evrov igrat 3 ure. Premalo se igra avtorske glasbe. Posledično folk ne ve, kaj se dogaja in gre raje na pivo. Eno z drugim je smrtonosen cocktail, nekvalitetno porabljenega časa in piva.

Gregor: Sem moral iti prav pogledati na stran benda, in sicer marca 2011 v Figi (Festival StEven) in pred tem decembra 2010 v Taverni. Zelo si želim igrati doma (na Obali), ampak primernih placev, da bi se band kakovostno predstavili, primankuje oziroma jih ni. S primernim placem mislim predvsem prostor, ki ima dejansko ozvočenje in vsaj neke vrste oder. Je nekaj placev, na katere niti svojega seta ne bi mogel postaviti…

”Predvsem mislim, da je problem v organizatorjih koncerta in kulturi poslušanja avtorske glasbe.”

Matjaž: Ti si preveč kulturen Gregor!

Gregor: Hahaha…

  • Bobnarji običajno zadnji zapustijo oder…Katere zgodbe izza odra (ki jih celo Brane Rončel ne vidi), vidi bobnar?

Gregor: Uff, bil je en trenutek, ko je član banda mahal s svojo sabljo po zaodrju, ta pa je bil na „open air“ festivalu – beri, ful ljudi. Drugače pa mislim, da sem dokaj neklasičen rocker, če ne poznam več takih zgodb, a?

Matjaž: Hmmm, moram prav pomislit’. Po navadi sem jaz edini, ki ne pijem pred koncertom in med tem, tako da, ko pridem dol, so že vsi veselo nažgani in adrenalinsko razpoloženi zaradi koncerta. Recimo enkrat se je Roman (Fileš, op. a.) stuširal z zobno pasto. Teorija je bila: če je dobro za moje zobe, je dobro tudi za moje telo. Prva stvar, ki jo po koncertu naredim sam, pa je, da pivo, ki sem ga pred tem skril nekam med torbe ali v avto, popijem. In za tem še 1 ali 4, potem pa končno pregledam, če je vse še na odru! Če piva ne skrijem, verjemi, ga ne dobim po koncertu! Metalci pač… Večjih pizdarij ne delamo, smo kar priden bend glede tega.

Foto: Jani Ugrin/Adam

Foto: Jani Ugrin/Adam

  • Kako se počutita, ko vidita, da lepe deklice igrajo bobne boljše kot vidva (npr. Sheila E.)?

Matjaž: Uuu, …. ja ja … po navadi si rečem “če lahko, ona lahko tudi jaz” pol pa pridem na plac za vaje in se nekako postavim na realna tla. Prvi tak šok je bila Cindy Blackman!

Gregor: Vesel sem katerekoli deklice, ki igra dobro. Mi je pa bolj kot, če nekdo igra dobro, da me prevzame s svojo energijo … pa lahko igra katerikoli inštrument. Ali pa tudi, če bere knjigo.

  • En nasvet za bodoče bobnarje.

Matjaž: Vaditi – poslušati – poizkušati – vztrajati.

Gregor: Delaj to, kar te zares veseli…

  • Naj band v Sloveniji?

 Gregor: Silence

Matjaž: hmmmm…aaaa, Carnival so kar cool… nevem pa v živo.

  • Naj band z Obale?

Gregor: Bluesback.

Matjaz: Točno to!

Tags: , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

Ni novinar, še manj pa glasbeni kritik. Piše, ko se pojavi inspiracija, oziroma ko mu sodelavci zagrozijo. Je muzik lover in multimedial fucker. Obožuje glasbeno podzemlje in vesolje...in kar je vmes.



Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend