Preden se spustim v današnjo temo glasbene limonade, bom najprej povzel nekaj izven komentarjev iz zadnje epizode, ki jih sicer ni bilo prav veliko. Zgleda, da niti Facebook ne pripomore h komentarjem, kadar oseba za računalnikom ni v anonimni obliki… Se pa z lahkoto v naših poštnih nabiralnikih (e-mailih) pojavijo poceni argumentirane kritike. Ljudje se še zmeraj ne zavedajo, da tisti, ki ustvarjamo in polnimo vsebino na portalu, delujemo popolnoma prostovoljno, nedobičkonosno oziroma s pokrivanjem stroškov iz lastnih žepov, nekateri bralci pa pričakujejo, da delujemo brez napak? Na vašo žalost ali pač bodo napake iz naše strani nehote prisotne in z vso dobro voljo jih sproti popravljamo, čeprav izgleda, da nekateri tega ne cenijo…
simfonija ljubezni potepuških mačk ali sobotna budnica petelinov imela večji uspeh kot ves trud, ki ga glasbeniki vložimo v naše izdelke
No pa preidimo na današnjo temo, kjer avtorji z ustvarjanjem lastnega glasbenega sloga skušajo uglasbiti nekaj, kar naj bi se dotaknilo poslušalcev. Obalni glasbeniki so že od nekdaj bili znani po avtorskih delih na primer od Kameleonov, Faraonov pa do Prizme, Bazar, Halo, Tinkare Kovač, Lare Baruca, Anike Horvat, Revolverjev, D-Fact, 3 Bote, Zmelkoow, Valentina Kanzyanija, in drugih. Žal pa v zadnjem desetletju nismo beležili prav veliko novih uspešnih domačih glasbenikov. Zakaj? Verjetno zaradi pomanjkanja originalnosti oziroma kredibilnosti, medijske podpore in vseh ostalih stvari, ki smo jih že predhodno povedali in jih bomo še mnogokrat ponovili.
V osnovi zgleda pisanje avtorskih ”stvaritev” zelo enostavno, nekdo vzame glasbilo v roke, naredi melodijo in besedilo, spravi glasbo na nek’ zvočni zapis, to izda in postane ”zvezda”. Bo že res, da se je v teh časih in s tehnologijo, ki jo premoremo, način ustvarjanja glasbe radikalno spremenil. Poenostavil se je celoten proces dela na tak nivo, da sedaj lahko tudi skrajni amater na nek način (misli da) postane glasbenik. Je pa tudi res, da je takih muzičarjev malo morje, ti se kopičijo eden na drugega in nato zaradi pustih idej relativno hitro potonejo. Neposredno se je spremenil način poslušanja glasbe, odnos publike pa je postal skrajno nerazumljivo zahteven. Včasih se mi dozdeva, da bi morda simfonija ljubezni potepuških mačk ali sobotna budnica petelinov imela večji uspeh kot ves trud, ki ga glasbeniki vložimo v naše izdelke. Je pa tudi res, da ne moremo pričakovati nekega vrhunskega in izvirnega izdelka od vsakega novopečenega izvajalca. Vsaj ne s prvencem. Kot vsako drugo delo, se tudi v glasbi konstantno učimo, izpopolnjujemo in ustvarjamo naš glasbeni stil, pot, kariero… Kritike občinstva in če imamo srečo tudi medijev pa ne čakajo, da dozorimo. Ker je kritiziranje večkrat slabo argumentirano in negativno nastrojeno, se vpliv močno čuti na samih glasbenikih in jih na nek način tudi prizadene. Če se že od začetka zavedamo, da se glasba ne ustvarja zato, ker nam je všeč misel na to, da bi postali zvezdniki in živeli rokersko življenje, smo že na dobri poti, da se naš glasbeni ciklus ne bo tipično zaključil v obdobju naslednjih treh let. Avtorstvo je tisto, ki prinaša največ osebnega zadovoljstva in edini način, da se lahko iskreno izražamo. Ne navsezadnje je obdobje ustvarjanja polno raznolikih trenutkov, povsem drugačnih od preigravanja priredb. Energija in neka skupna glasbena “kemija”, ki se ustvari v vadnici-zaklonišču-odru ali studiu je vredna vsake zapravljene minute v glasbi. V takih okoliščinah nastajajo izdelki, ki ne glede na njihov žanr, kvaliteto glasbenikov in popularnost, prinese poslušalcu nekaj več kot le glasbo. Se pa ne zgodi vsakemu bendu oziroma izvajalcu, da se na tak način poveže z glasbo. Večkrat se zadeve zatikajo in so potrebne peklenske psihološke muke, da se izdelek zaključi in spravi na noge. Mogoče je eden od članov skupine problematičen zaradi svojih osebnih razlogov in potem se cel sistem enostavno poruši. Včasih je vse preveč na silo narejeno, z željo do nekega komercialnega glasbenega uspeha. Dostikrat ima tuja scena-produkcija velik vpliv, ki jo glasbeniki želijo dobesedno skopirati, namesto da bi se prepustili lastnemu izrazu, ne navsezadnje, ne živimo v tujini oziroma nismo Američani, da bi lahko zveneli kot oni ali nekdo drug.
Ustvarjanje glasbe je tudi način življenja, druženja članov, prepiranja, žuranja, neprespanih noči, pretiranega znoja pri igranju in vse, kar sodi zraven. Profesionalci gor ali dol, pesnjenje je nekaj več kot le tehnično in harmonično znanje. Ideja in interpretacija je tisto, ki naredi razliko in če je to, kar ustvarjate iskreno, se bo slej ali prej našla publika, ki bo uživala ob poslušanju vaše glasbe.
Ob “mohitu” in pričakovanju na poletni čaš pa si privoščimo nekaj iz bolj komercialnega kotička elektroske glasbe Valentina Kanzyania – Leliwa.
Prispevek izraža osebno mnenje avtorja in ne odraža mnenja portala Muzikobala.