Občutek, da smo na portalu Muzikobala tako rekoč ravnokar objavili recenzijo za prejšnji Zmelkoow podvig, album 10/10, je zavajajoč, saj je od tedaj skoraj štiri leta. Pri objavi smo malo zamujali, toliko pa spet ne. Pa vendar tako malo časa med dvema longplay albumoma ni preteklo že od Plošče (2004), ki je po treh letih nasledila Superheroje v akciji (2001).
S komaj kaj zamude pa objavljamo recenzijo za najnovejši artikel te koprske družbe. To trgovsko terminologijo narekuje podoba izdelka, novega albuma Plus, ki s konzervo na naslovnici v duhu »sveže speštanke digital audio« in seveda Šampona Univerzal izdelek kot celoto predstavlja kot imaginarni tedenski katalog iz Lidla ali kake druge podobne balastne organizacije, katerih meka je postal Koper v zadnjih desetletjih. Posamezne skladbe vršijo dolžnost artiklov na znižanju, spremlja pa jih neskončno število bebavo-zabavnih sloganov, še bolj bizarnih od tistih, ki jih vidimo v pravih katalogih, kar zagotovo ni bila preprosta naloga za ustvarjalce. A kaj bi o vsebini knjižice, saj velika večina poslušalstva CD-ja v rokah nikoli ne bo držala in bo zanje ta pomemben del identitete albuma ostal popolna neznanka, kot bo večini ostala skrivnost tudi to, da je album izšel tudi na konzervi in sicer kot edicija Konzerva Zmelkoow Plus, na kateri je koda za download pesmi, knjižice in videospotov. Po četrt stoletja so se torej uresničile ideje iz Izštekanih pri Juretu Longyki (2000), kjer je Goga omenjal, da bi Primitivc (eden od redkih še živečih predstavnikov ogrožene vrste glasbenih managerjev pri nas) izdal tudi zvok pijanega črička na jogurtovem lončku.
Še dobro, Pismo komarju in Samo zase kot prase so že »stari« radijski znanci. Slednji je v našem Naj izboru 2025 tudi slavil v rubriki naj video. Še starejši, že kar arhaični znanec je Sempre Sergio, ki je remake legendarnega komada iz leta 1996, glavni junak pa bojda prav letos slavi okroglih 100 let. Pred dnevi je temu na čast v ljubljanskem Media Centru potekal komemorativni »Veliki veseli koncert ob 100-letnici Sergiota iz Trsta«.
Med novitetami gre izpostaviti Realni svet, kjer je »čas le denar, predpisi morala in kričanje dokaz«. Kdo ve, če je reggae ritem morda subliminalna navezava na karibski davčni paradiž. Ko smo že pri sarkazmu, se ustavimo za trenutek pri Patetiki. »Nimaš kaj povedat, ampak si želiš pet, tudi brez idej se da uspet… samo roko na srce in stokaj v mikrofon, patetika gre vedno dobro v promet« je dokaz, ki ga niti nismo potrebovali, da se od komada Dragi dedek Mraz (1999) na tem področju ni nič bistvenega spremenilo.
V Poljih plevela se Goga predstavlja v relativno novi vlogi pozitivnega motivatorja – »ne zalivajmo jeze, bo prerasla vse, kar naredi, da življenje še nekako gre« -, kar mu presenetljivo dobro leži. Vsi vemo, da je pozitivno mišljenje ključ do notranje sreče, a ni ga čez dozo dobre stare morbidno-depresivne sivine, v čemer znajo biti Zmelkoow najboljši. Tej lirični liniji, začrtani še v prehistoričnem obdobju banda, ko so bili še Bajonet, sledita sentiš Spomenik in sklepna Pozitiva?, ki je pravzaprav antiteza Poljem plevela in z znanim nazalnim knopflerjevskim soundom Stratocasterja eden boljših komadov kariere, morda zato, ker prikliče »negative vibrations« skladb Še en siv dan ali Rdeča krogla, do katerih goji avtor zapisa posebno afiniteto. Na Zmelkoow kot iskrene promotorje pozitive bomo morali torej še malo počakati – mogoče na naslednjem albumu.
Žal v uvodno opevani knjižici razen besedil in posrečenih neumnosti ne najdemo informacij o studijski razdelitvi nalog med glasbeniki. Morda band želi, da ljudje o tem ugibajo, tako kot pred 30 leti, ko so novonastali feni mislili, da so Čiko, Pajo in Pako na naslovnici istoimenskega albuma oni trije (Goga, Žare in takrat še Damjan), saj že takrat očitno nihče ni bral zapisov v knjižicah. Dejansko pa morda snemalnih gostov sploh ni (razen stalne gostje Eve Brajkovič, ki jo je jasno slišati), saj je z multiinstrumentalistoma Anušo in Zergoloffom band samozadosten na področju vseh šestih glasbenih družin.
Glasba sama po sebi ne ponuja večjih odstopanj od tega, kar smo od banda navajeni (Plus bi lahko bil tretji del trilogije, ki sta jo začela Pionirji divergentnega marketinga in 10/10), se pa sem in tja pojavi kak zanimiv aranžmajski pristop (mehiški trobilni melos na Pismo komarju, godalni moment pri Spomenik itd.). S produkcijskega vidika pa je album Plus verjetno najboljši in najkoherentnejši izdelek od prej omenjenega Čiko, Pajo in Pako. Gogin (Gogov?) vokal je pridobil na globini v pozitivnem smislu; ni jasno, ali so za to kriva njegova leta ali Andrea F., v katerega studiu na Kanarskih otokih je band album deloma tudi posnel. Glede na to, da Effetovi varovanci sedaj redno odhajajo snemat na Tenerife (če Effe ne pride v Istro, pride Istra k Effetu), je na mestu bojazen, da se bo tja eventuelno preselil tudi festival MMS. Dve skladbi sta nastali tudi pod produkcijsko palico Gabra Radojevića.
Ptiču Zmelkoowu po skoraj 35 letih torej še ne zmanjkuje sape, nasprotno, frekvenca ustvarjanja je skoraj primerljiva s tisto v 90. letih, kljub vmesnemu propadu celotne glasbene industrije. Je pa res, da če nikoli nisi bil v modi, ne greš niti nikoli iz nje.
Skladbe:
- Še dobro
- Realni svet
- Rogljiček
- Pismo komarju
- Polja plevela
- Patetika
- Sempre Sergio
- Spomenik
- Ti zlomka
- Samo zase kot prase
- Pozitiva?
Zasedba:
Neznana
Produkcija in mix: Andrea F., Gaber Radojević, elektronika Tomy De Clerque
Snemano in miksano: Ocean Spiral Studio (Kanarski otoki), Prosdocimi Recording Studio (Italija), CMK Studio, Studio Hendrix RTV Center, Trylobyte Mix Room (Koper), Night Owl Studios (Chicago), Gaber (Prešnica), Tomy (Izola), plac za vaje
Mastering: Jeffrey de Gans, DaGoose Mastering, NL