CD - DVD - DIGITAL

Objavljeno november 30th, 2018 | Samo Turk

0

Jure Lesar – Zemljin sin

Od zadnjega albuma Eskobars so minila že dolga štiri leta in očitno je band »na čakanju«, saj sta letos dva od članov sestavila nove zasedbe in začela vsak svojo pot. Bogdan je na Festivalu melodij morja in sonca promoviral Kanelo, Jure Lesar pa je približno takrat lansiral svoj prvi samostojni single Mestno kolo.

Ko je Čuke po dolgih letih zapustil Marko Vozelj, je Jože Potrebuješ diplomatsko navrgel, da bosta sedaj iz ene odlične stvari nastali kar dve. V primeru Eskobars to tudi dejansko drži. Ni še jasno, kam bo stvar peljal Bogdan, a očitno je, da Lesar kot glavni avtor in frontman Eskobarsov njihovo zgodbo nadaljuje pod svojim imenom in to več kot uspešno. V navezi s producentom Denisom Horvatom sta ohranila moderen in z globalno produkcijo primerljiv zvok, ki smo ga lahko slišali že na albumu Ni dovolj!, in ga nadgradila z novimi spremljevalnimi instrumenti. Glavnino so posneli Lesar, Horvat in David Morgan z dodatnimi glasbeniki na posameznih skladbah – najbolj opazen od njih je zagotovo Zoran Čalić na slide kitari, ki je tokrat »feature« zvok albuma, ki nosi naslov Zemljin sin (Dallas Records, 2018).

Jure Lesar – Zemljin sin (2018)

Pravzaprav sprva kaže, kakor da se je žvenketajoči brit-rock skoraj popolnoma umaknil klavirju, mellotronu, akustični in slide kitari, reverbu in procesiranemu snare-u, začetni skladbi Čisto blizu sanj in Krila ptice se namreč spogledujeta s »summertime sadness« morečo romantiko. S komadom Drugačen se zvočna slika premakne nazaj proti albumu Ni dovolj!, ki bi lahko vseboval tudi ta potencialni hit. Bolj ali manj Eskobars-ovsko zveneče skladbe (Uspešen mož, Oči očeta) se izmenjujejo s še ne slišanimi prijemi (Mestno kolo). Vsaka skladba je zgodba zase, tako po tematiki kot po aranžmaju, pa vendar celota v svoji različnosti zveni homogeno. Tudi Lesarjev specifični vokal tokrat manj štrli iz harmoničnih okvirov.

K začetnemu vzdušju se vrnemo pri Ko zmanjka moči, kjer se godala in razvlečen vokal podajo počasnemu tempu. Z naslovno skladbo Zemljin sin II se Lesar na svoj način loteva fašizma institucij. Obravnava namreč nedavni poskus izgona Pirančana iz države (simptomatično so mediji to pokrivali le, dokler je tematika dvigala gledanost). Zaradi country ritma človeka sprva spreleti srh, da bo besedilo grajeno z domoljubne perspektive, a k sreči ni tako. Nekoliko naivno postavljeno besedilo, ki stanje interpretira le kot anomalijo in zgolj sprenevedanje posameznih uradnikov (»strojevodja vedno pravi, nisem jaz, bil je on; Življenje ljudi na papirju je delo človeka brez srca«) zanemari, da jim hrbet krije sistem ter takšne in drugačne stroke. Danes je na vrsti piranski umetnik, jutri bo na vrsti kdorkoli drug (drugače prehranjujoči se, recimo). Čeprav je kantavtorstvo od nekdaj, še posebej pa od 60. let naprej, nekakšen sinonim za družbeno kritiko (ali vsaj komentar), se le stežka spomnimo kakega novodobnega kantavtorja, ki bi jasno nastavljal ogledalo družbi in sistemu, zato je v pop polju danes že poziv k razmisleku veliko dejanje. V splošnem se Lesar brusi tudi kot tekstopisec, saj besedila niso plehka (to nikoli niso bila), a ohranjajo mladostniški žar, na trenutke so celo poetična, a še zdaleč ne zapadejo v samozadostnost.

Dovršeno celoto zaokrožuje Šala z Morrisonovsko reprizo začetnega vzdušja in nakazuje nove Lesarjeve zanimive izlete v prihodnosti.

Skladbe:

  1. Čisto blizu sanj
  2. Krila ptice
  3. Drugačen
  4. Uspešen mož
  5. Mestno kolo
  6. Oči očeta
  7. Ko zmanjka moči
  8. Zemljin sin II
  9. Šala

Produkcija: Denis Horvat in Jure Lesar

Jure Lesar – Zemljin sin Samo Turk
Ocena

Skupna ocena: Pol ure, ki v ušesih odzvanja še dolgo.

4,5


Tags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

- glasbenik, učitelj kitare, fan fizičnih nosilcev zvoka, petina skupine Toxine in ustrezen del številnih drugih sestavov. Zadnje čase tudi "novinar".



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend