Drugega četrtkovega večera v maju smo se zbrali pred Avditorijem, ne da bi se natančno pozanimali, kaj točno nam bo zasedba Victorja Wootena z brati (poimenovana The Wooten Brothers, vendar je bilo po komunikaciji z odra jasno, kdo je njen šef) pripravila. Glede na Wootnovo preteklo kariero smo enostavno zaupali njegovi presoji, da so njegovi ožji družinski člani glasbeniki, ki lahko parirajo njegovemu upravičenemu slovesu. Victor je namreč že desetletja sinonim za obvladovanje bas kitare na nadnaravnem nivoju in naj bi skupaj z Marcusom Millerjem in Stanleyem Clarkom tvoril trenutno sveto trojico jazz basistov, če verjamemo na besedo Branetu Rončelu, ki je koncert kot umetniški vodja tudi napovedal. Izmed njih (brez Rončela) je Wooten moj nesporni favorit, pa tudi če mi zato kak basist zameri, saj vemo, da so občutljivi na take stvari.
Petkratnega dobitnika nagrade Grammy, Wootna namreč, so nekateri srečneži pri nas lahko poslušali že leta 2011 v oddaji Brane Rončel izza odra, ko je kulturna produkcija v RTV hiši še premogla nekaj verodostojnosti.
Že v uvodni drzni fusion kompoziciji skupnih ritmičnih figur in poudarkov z drugega planeta smo se lahko prepričali, da s strički ne bo šale. Poleg 59-letnega Victorja, najmlajšega med brati Wooten je na klaviaturah, glavnem vokalu in talk boxu blestel Joseph Wooten (Whitney Houston, Steve Miller Band), na bobnih je držal groove Roy »Future Man« Wooten (bobnar pri revolucionarnem banjoistu Béli Flecku, kjer muzicirata skupaj z Victorjem), na kitari pa je z vesoljskimi vložki divjal najstarejši brat in »učitelj« vseh ostalih, 67-letni Regi Wooten.
Šov je bil »tight« in mojstrsko dodelan do najmanjšega detajla – celo pri predstavitvi članov. Kljub temu je koncert zvenel kot potovanje in združevanje komadov v daljše celote. Zanimivo bi bilo slišati še kak koncert in videti, kolikšen delež slišanega se iz večera v večer spreminja, vključno z nagovori med skladbami. Tovrstna zakoličenost programa, komunikacija s publiko ter cirkuške akrobacije na instrumentih v jazzovskem kontekstu niso tako pogoste (resda v funku bolj), a Wootnovi očitno vedo, da je to eden redkih načinov, da privabiš ljudi na jazz koncert, ne da bi tam delil zastonj vino.
Bratje imajo poleg glasbe v krvi očitno tudi »showmanship« in s podajanjem duhovito-virtuoznih vložkov skozi dvourni koncert publiko vseskozi držijo pri stvari.
Med akrobacije je seveda spadal tudi basovski solo, ki je vključeval izredno kreativno uporabo looper pedala ter popolno razglasitev strun, ki jih je nato med »soliranjem« oz. bolje zvočnimi efekti opletanja tudi praktično perfektno uglasil nazaj. Regi je s svojo solistično kitarsko točko mimogrede postavil pod vprašaj kompletno tradicionalno uporabo kitare, kakor pa da njihove instrumentalne vragolije ne bi bile dovolj, so nam na trenutke postregli tudi s štiriglasnim petjem, kot npr. v skladbi John Coltrane, avtorja Billa Lee-ja.
Proti koncu rednega dela so se bratje z dvema starejšima skladbama poklonili spominu na petega brata, po opisu sodeč enako vrhunskega saksofonista Rudyja, ki je preminil pred poldrugim desetletjem in s katerim so v poznih sedemdesetih posneli glasbo, ki naj bi jo kmalu tudi izdali.
Na dodatek ni bilo treba čakati, saj so se ga glasbeniki lotili takoj po Josephovem selfie-ju s stoječe ovacijsko publiko v ozadju. Zazvenela je James Brownova funk klasika Get Up I Feel Like Being A Sex Machine, ki se je že nevarno približala moodu »večeras je naša fešta«, a se je k sreči kmalu sprevrgla v nove solistične, ritmične in plesne atrakcije, seveda med hkratno brezhibno eksekucijo in groovom.
Zvok je bil relativno spodoben, slabše se je razločilo le kitaro, ki je tudi sicer trpela zaradi nadležnega brnenja.
Kaže, da je formula Avditorij/Rončel vredna nadaljevanja, saj smo v preteklih dveh letih bili priča že precej koncertom na vrhunskem nivoju. Polna dvorana Avditorija pa implicira tudi interes občinstva. No, na nov koncert svetovnih jazz mačkov ne bo treba čakati dolgo – že v soboto, 18.5. bo tu gostoval stari znanec slovenskih glasbenih odrov, saksofonist Bill Evans z močno ekipo.
Foto: Jadran Rusjan