Objavljeno januar 29th, 2014 | Gabriel Ogrin

0

2. Poglavje – Kupna Moč

Čas za drugo epizodo Glasbene Limonade je tu. Preden se pa lotim današnje teme, bi na kratko povzel nekaj iz komentarjev prejšnjega poglavja. Je že res, da kar sem napisal v prvem poglavju ni nič novega, tudi to, da so v naši državi abonirani tajkuni ni več nič novega. Je pa tudi res, da so se v našem primeru te pripovedi izmenjevale v veliki večini izključno med glasbeniki, pa še te ponavadi na kraju ”zločina”. Mogoče bo naša pripoved počasi prišla tudi do občinstva, ki ni nujno le ”muzičar”.

koristi svoja krvavo zaslužena sredstva za ustvarjanje glasbe

Današnja tema se nanaša na poslušalce; na stroj, ki poganja glasbo, jo posluša, kritizira, motivira, vzbuja razno razna čustva in ne nazadnje kupuje izdelke. Na žalost je – kot vse ostalo v tem sistemu – ”kupna moč”, v našem primeru poslušalec eden pomembnejših faktorjev za aktivno ustvarjanje glasbe. Morda se marsikdo ne zaveda koliko časa porabi glasbenik, da se nauči igranja svojega inštrumenta in koliko sredstev porabi za cel krog do tistega izdelka, ki se imenuje ”master” posnetek, da ne omenjam izdelave CDjev, video spotov ipd. Iz lastnih izkušenj vidim, da veliko poslušalcev misli, da se glasbeniki v življenju le zabavajo in živijo rock&roll življenje ter ne hodijo v redno službo ipd. Zato se sprašujem od kod ta ideja? Sami vemo, da je devetdeset odstotkov slovenskih glasbenikov redno zaposlenih izven glasbenih voda in koristi svoja krvavo zaslužena sredstva za ustvarjanje glasbe, katera na koncu sploh ne pride do ušes občinstva ali pa ga ta še na nekonstruktiven način kritizira. Na drugi strani, imamo pri nas veliko poslušalcev, ki jih pač zaradi druge ”bratske narodnosti” slovenska glasba ne zanima in tukaj nimamo kaj dodati. Nekateri nam pač zavidajo, druge ne zanima, itn. Imamo pa tudi zveste poslušalce, ki pa so na žalost večinoma glasbeniki.

(medij) pa je zaradi svojih lastnih žepov postala cenena papiga

Glasbenik je nekdo, ki se medijsko pojavlja in je zato pomembno, da ga v osnovi mediji podpirajo in objavljajo, kar se pri nas razen za ”biberje”, ”gagce” in ”jugo nostalgike” v osnovi ne zgodi. TV, radio, časopis in internetni mediji naj bi bili desna roka avtorskega dela. Naša dragocena desna roka (medij) pa je zaradi svojih lastnih žepov postala cenena papiga, ki nam na prve strani prilepi ekskluzivno tujo estrado. Ne vem, morda se motim, ampak zdi se mi, da živimo v Sloveniji, ne čez lužo. Da ne zaidem preveč v drugo temo, želim samo prikazati, da je postalo medijsko pridobivanje poslušalcev skorajda nemogoče. Prav tako se pri našemu občinstvu iz dneva v dan manjša zanimanje za slovensko glasbeno kulturo. Posledica tega pa je, da so zatem/kasneje tudi glasbene želje in ostale lestvice na strani tujih izvajalcev.

poslušalci elektronske glasbe zvesti in podpirajo to, kar jim je všeč

Poleg pridobivanja poslušalcev preko medijev so tu še koncerti, ki so po mnenju večine glasbenikov najpomembnejši element. Takrat lahko izraziš, kar si uglasbil in se dotakneš poslušalcev. Je pa realnost trenutno daleč od tega. Vsako leto obiščem razno razne koncerte, partije, šagre ter druge dogodke in opažam, da se odnos občinstva razlikuje glede na glasbeni žanr. Na obali imamo največ koncertov v ”kafičih”, kateri že v osnovi ne podajajo idealne možnosti skupinam, da se prikažejo v pravi luči. Večinoma ostane dobra polovica občinstva pred lokalom, kjer veselo debatira in pljucka svojo pijačo. Te lahko imenujemo pasivni poslušalci, ki so velikokrat redni obiskovalci lokala a redko kdaj sploh opazijo skupino na odru. Je pa tudi res, da vsaka skupina ne preseneti s svojim nastopom. Če skupina ne izrazi energije, karizme in neke svoje kvalitete, ne moremo pričakovati, da bodo poslušalci mrgoleli pod odrom. Iz kafičev se preselimo v večje prostore; pri nas so to po navadi lokacije odprtega tipa na primer Taverna, kjer na dogodku ponavadi nastopa več skupin. Letos sem bil večkrat začuden, da je bilo na koncertih brez vstopnine, kjer so nastopale že uveljavljene skupine, občinstvo v zanemarljivo majhnem številu. In spet se mi poda vprašanje, kje je težava? Verjetno v tem, da so določene uveljavljene skupine za občinstvo postale nezanimive, oziroma so se na istem območju pojavile prevečkrat zaporedoma. Verjetno tudi ”naš” medijsko podprt in zelo priljubljeni ”biber” ne bi 20 krat na leto napolnil stadiona v enem in istem mestu?

Se pa vsakič znova začudim, ko vstopim v svet elektronske glasbe in zaidem na ”party” v Ambasado Gavioli ter zagledam ”Sardina party”: polno dvorano obiskovalcev, ki aktivno ”sodelujejo” z DJ-i. Morda ima sama lokacija že tako ime, da pritegne določeno število poslušalcev, morda so nastopajoči DJ-i tako priljubljeni ipd. Menim pa, da je glavni razlog v tem, da so poslušalci elektronske glasbe zvesti in podpirajo to, kar jim je všeč.

V ozadju se na obali organizira/dogaja tudi neka alternativna underground scena, ki je relativno dobro podprta in redno obiskovana, a na žalost se je sam še nisem uspel udeležiti, ker me je povabilo zmeraj doletelo kako uro pred dogodkom. Tako pač je, ko nihče iz ”pomembnih” stolčkov ne podpira kulture in ta trpi zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Sicer pa je mladinska klubska scena postala zgodba zase, ki naglo izumira in na to področje se bomo pri Muzikobali še vrnili v bližnji prihodnosti.

Poslušalci so na prizorišču večinoma zaradi druženja in le redki zaradi priljubljenosti skupin

Najbolj obiskana glasbena panoga na obali so tradicionalne Šagre. Vsaka vasica v naši prelepi Obalni regiji ima v povprečju tri dni zapored dogodkov, ki imajo stalno bolj ali manj bogat obisk. Poleg velike podpore obiskovalcev je tukaj tudi podpora občin in ostalih sponzorjev, česar marsikateri drugi dogodek ne uspe pridobiti. Poslušalci so na prizorišču večinoma zaradi druženja in le redki zaradi priljubljenosti skupin. Dozorela publika se v določenem promilu zabava ob plesu, mladi večinoma ”obhajajo” šanke, starejši pa na gasilskih klopcah streljajo kokoši. Redki ”šagra bandi” imajo avtorsko glasbo in postanejo priljubljeni zaradi nje, zato so v našem primeru nekako irelevantni. Se pa strinjam, da je to tradicija in naj se jo podpira. V bodoče bi lahko del dogajanja namenili tudi drugim glasbenim zvrstem, ne pa izključno priredbam s cenenimi glasbenimi aranžmaji v polka-folk izvedbah.

Tudi sam nisem nič boljši od ostalih urednikov bleščečih medijskih hiš , pišem, kar načeloma že poznamo, torej nič novega za razliko od ostalih pa bi želel, da si delimo mnenja kako naj si pridobimo nazaj poslušalce, slovenske poslušalce. Če ne uspemo pridobiti zaupanja v domače občinstvo, kako lahko pričakujemo, da bomo prekoračili ”mejo”. Brez poslušalcev je naša glasba kot v zaporu; tolažimo se s tem, da jo pišemo zgolj za svojo dušo, a verjamem, da si vsi želimo nekaj drugega. Je pa občinstvo na drugem mestu, saj moramo najprej sami verjeti v to, kar počnemo in naš izdelek mora v poplavi glasbe izstopati, sicer je le eden od mnogih povprečnih izdelkov, ki nam jih tržišče ponuja.

Tokrat si bomo ob vroči čokoladi privoščili 3 Bote – Štala.

Prispevek izraža osebno mnenje avtorja in ne odraža mnenja portala Muzikobala.


Objavil-a

je zrasel z glasbo, ob glasbi, morda tudi v glasbi, pri štirinajstih je začel "šravfat" gumbe v studiu JORK, kjer še danes preživlja večino časa in producira oziroma ustvarja glasbo za Slovenske in tuje izvajalce. Redko kdaj se znajde v okoliščini, kateri ne diši po glasbi.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend