Objavljeno november 17th, 2013 | Eva Branc

0

Prostori za vaje – težave vsakega glasbenika

Foto: Tanja Munjiza

Foto: Tanja Munjiza

»Največji problem vsakega glasbenika je dobiti prostor za vaje,« pravi Edi Udovič-Ejaq, pevec skupine AlmostRage.

Ejaq je s skupino vadil v enem od koprskih zaklonišč. »Na začetku smo vsi vadili doma. Po navadi smo se pri kom dobili. Prvo vadnico, ki smo jo imeli, smo imeli doma pri kitaristu, noter v garaži. Kljub temu da smo prostor izolirali, smo bili tam omejeni do desetih zvečer. Poleti je bil predvsem problem z vročino,« pevec pove o svojih glasbenih začetkih, seveda pa tudi tu ni šlo brez sreče in malce iznajdljivosti. Kot se spominja Matjaž Božič, ki je v tem zaklonišču vadil pred petimi leti, so si takrat glasbeniki vadnico priborili tudi s pomočjo medijev, saj so poleg prošnje, ki so jo naslovili na koprsko občino, o problematiki spregovorili za lokalni časopis. Sedaj imajo pogodbo z občino, po kateri plačujejo le stroške uporabe, najemnine pa ne. V zaklonišču vadijo tri skupine, ki se medsebojno dogovarjajo o urniku vaj.

Night sun

Night sun, Foto: Arhiv zaklonišča

 »Na Obali je manj placev za vaje, kot drugje po Sloveniji, denimo v Ljubljani. Ne vem, ali to diktira nepremičninski trg ali so vsi bolj leni oziroma neiznajdljivi. Moj bend v Ljubljani vadi in ustvarja v vrtcu in kljub temu, da smo glasni »metalci« nimamo s tem nobenih težav, meni Matjaž Gergeta, sicer član zasedbe Noctiferia, ki v Izoli, natančneje v Jagodju, že več kot deset let skrbi za zaklonišče, v katerem vadi kar 30 do 40 glasbenikov iz skupin, kot so Su-shine, Pudding fields, Somrak, ex D-Fact – Black Madona, Stane Bakan, in drugi. Gergeta pravi, da je sam imel srečo, saj je po tem, ko je pol leta igral bobne, s prijatelji našel prostor v Jagodju, ki je bil zažgan, sicer pa je last okoliških ulic. »Zbralo se nas je deset, odločili smo se, da bomo ta prostor poskusili zavzeti in urediti. Vdrli smo noter, na skrivaj čistili in nosili ven smeti,« se spominja. Seveda pa so se fantje zavedali, da bodo svoje početje morali »legalizirati«, zato so poklicali krajevno skupnost Jagodje – Dobrava, s predsednikom katere sodelujejo še danes. Dogovorili so se, da bodo za uporabo prostora plačevali le stroške, hkrati pa redno čistili in vzdrževali zaklonišče, v katerem je šest prostorov za vadbo, skladišče in tri manjša skladišča, dnevna soba ter vhodni prostor. »Zadnji dve leti se reklamiramo kot zadnji mladinski center,« razlaga Gergeta, ki opaža, da jim po petnajstih letih ustvarjanja v tem zaklonišču, postaja naklonjena tudi izolska občina, a hkrati opozarja na to, da županovanja trajajo le štiri leta in v teh štirih letih velikokrat zmanjka časa za mladino. »Tu imamo totalni kulturni propad,« pravi, še najbolj pa ga skrbi, ker v Izoli nimajo pokritega koncertnega prostora. Z družbo iz zaklonišča se zato na drugačne načine trudijo, da bi svoje delo predstavili svojim sosedom, krajanom Izole. Po štirinajstih letih so namreč naredili neke vrste dan odprtih vrat, z glasbenim programom in delavnicami bobnanja za otroke.

Tudi v Luciji imajo glasbeniki že nekaj časa v upravljanju prostor, kjer lahko vadijo. Tam so denimo vadili, ali pa še vadijo  Heavenix, Areia, Rudi Bučar, Žižolath, Sensation, Momci, Korte Sexperience, Majkuvamjebem, Avtomobili, Janez Bončina Benč, Binho Carvalho, Denise Dantas, Žiga Murko Group, Slavko Ivančič  in drugi.

David Morgan

David Morgan, Foto: Arhiv zaklonišča

Kot pravi David Morgan, ki je tudi predsednik društva Na Glas, so do njega prišli pred približno dvanajstimi leti, po več prošnjah in večletnih poskusih. »Glede na to, da sem bil že takrat po poklicu glasbenik, kar sem se danes in sem v Občini Piran od leta 1992 prisoten v kulturnem programu: pihalni orkester, komorne skupine, glasbena sola, kasneje tudi kot mentor, je seveda občina končno dahnila da,« pravi Morgan, ki kot glavni razlog zakaj so glasbeniki do prostora tudi upravičeni, navaja prav njihov bogat življenjepis. Podobno kot v Izoli, tudi tukaj sodelujoči ne plačujejo najemnine, seveda pod pogojem, da gradijo na izobraževanju, denimo s šolo bobnanja, organizacijo dogodkov.

Glasbeniki si tako vsak po svoje priborijo prostor, kjer lahko vadijo. Omenjeni prostori niso edini na Obali, podobno zaklonišče je denimo v Ankaranu, v Strunjanu pa so si nekateri poiskali vadnico kar pri tamkajšnji cerkvi. In če imajo glasbeniki kje vaditi, še vedno ostaja vprašanje, kje svojo glasbo predstaviti širši publiki.


Objavil-a

je novinarka in v tem poklicu na Obali dela že več let. V ekipi uredništva portala je edina, ki ni glasbenica, zato pa lahko skupnosti prinaša zunanji pogled na glasbeno sceno tega prostora, ki jo spremlja večji del svojega življenja.



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend