Z Laro B, glasbenico, ki že nekaj časa ne živi na Obali, vendar bo vedno del tega glasbenega prostora, o obalni glasbi, festivalih, gledališki glasbi in njenih načrtih.
-
V čem, če sploh, je po tvojem mnenju glasba, ki prihaja z Obale, drugačna od ostale slovenske ali svetovne glasbe?
Obala živi na prepihu mnogih kultur, to jo dela edinstveno in jo bogati tudi v glasbenem smislu.
Vsak prostor na svetu ima svojo specifiko, svoje vplive, svoje ljudi, ki vibrirajo s točno določeno frekvenco in seveda se tudi glasba z Obale razlikuje od ostalih. Mislim pa, da tako seciranje, razčlenjevanje in iskanje razlik niti nima pravega smisla, ker se tudi glasba znotraj istega prostora stalno spreminja, iz generacije v generacijo se prerodi in že najmanjši vpliv iz okoliških krajev lahko celotno dogajanje popolnoma prevetri. Obala živi na prepihu mnogih kultur, to jo dela edinstveno in jo bogati tudi v glasbenem smislu.
-
Kaj v tem pogledu pogrešaš na Obali?
Več podpore in prepoznavanja s strani tistih, ki snujejo kulturno politiko, ne samo na Obali, ampak na celotnem slovenskem ozemlju. Glasba se večinoma financira iz privatnih sredstev in vlagatelji so večinoma ustvarjalci sami, zbrana sredstva pa preskromna, da bi se lahko pravično kosala z vložki tuje produkcije. V radijskem etru pa so naše produkcije postavljene ob bok tujim in seveda zvenijo drugače, to lahko poslušalci takoj opazijo, komentar pa je vedno, da tu ni dobre glasbe, kar absolutno ne drži. Potrebovali bi več sredstev, več odrov, različne odre, različne prostore, kjer bi lahko ljudje iz prve roke izkusili glasbo in se prepričali, da kvalitetno delamo tudi tukaj. Sicer je pa to želja glasbenika in zato vsekakor pristranska.
Potrebovali bi več sredstev, več odrov, različne odre, različne prostore.
Pa sploh ne vem, če bi ljudje v take prostore tudi zahajali, ker vlada v tem smislu nezanimanje in splošno prepričanje, da nismo dovolj dobri. Tu so seveda izvzete izjeme, ki na srečo obstajajo, ki rade zavijejo v lokal z živo glasbo. Upamo samo lahko, da se bodo ljudje sčasoma naveličali virtuale in znova iskali izkustvo iz prve roke.
-
Že nekaj časa ne živiš na Obali. Kako (preko kakšnih oziroma katerih medijev) spremljaš trenutno obalno glasbeno sceno?
Pravzaprav sem zadnja leta razpeta med različnimi mesti in priznam, da je težko slediti dogajanju v rodnem kraju. Obalne radijske postaje, ki jih lahko poslušam prek neta, sicer namenjajo nekaj prostora lokalni sceni a ne toliko, da bi vedela kaj se v resnici dogaja. V smislu opazovanja scene odlično delo opravljajo Primorske novice, a je žal časopisni papir slabši medij za poslušanje glasbe… Največ izvem prav od ljudi, ki delujejo na sceni. Ha, dozdeva se mi, da bo Muzikobala zapolnila to vrzel! Resnično ji privoščim, da bi postala zanesljiv in bogat vir informacij o obalnem prostoru.
-
Te je kateri od novih obrazov na tej sceni še posebej prepričal?
Nekaj jih je bilo res takih, pri katerih sem zastrigla z ušesi, a sem kmalu izgubila vsako njihovo sled ali se je band razšel. Mladi bi potrebovali ustrezno podporo, da bi se lahko kakšno ime razvilo v odmevnega izvajalca in delovalo dalj časa.
-
Lahko primerjaš obalno glasbeno sceno iz časov tvojih glasbenih začetkov in danes?
Žal vem premalo o trenutnem dogajanju, da bi lahko objektivno primerjala, pa tudi v času svojih začetkov sem bolj gravitirala proti Trstu, tako da bi bil vsakršen odgovor na to vprašanje privlečen za lase.
-
S pesmijo Ti si se bal si leta 1999 nastopila na Emi. Letos denimo izbora za pesem, ki nas je zastopala na Evroviziji sploh ni bilo. Tebe pa je sicer RTV povabila k sodelovanju, pripravili ste tudi pesem, a na koncu so izbrali Hannah. Kdo naj po tvojem mnenju odloča o potniku na Evrosong, poslušalci ali strokovna žirija?
Ja, to informacijo bom takoj popravila: nisem pripravila pesmi za Evrosong. Iz RTV-ja so me res poklicali in povabili k sodelovanju, a je v ožji izbor prišel že pripravljen komad, ki sem ga napisala za svojo ploščo, nekoliko smo dodelovali le aranžerski part. Ne maram pritiska, ki se ustvari, ko skušaš napisati v nekaj dneh pesem, ki naj bi naredila velik vtis. V takih primerih se lotiš dela na preveč racionalen način, vsaj zame je tako. Obrtniško že spelješ, a to ni ravno najboljši proces za pravi navdih. Menim, da ni važno, kdo izbira izvajalca, ki nas bo zastopal, pomembno je le to, da na tisti oder stopi nekdo, ki popolnoma stoji za tem, kar predstavlja in je v svojem nastopu iskren. Gledalci na zavedni ali nezavedni ravni začutijo razliko med pristnim in zaigranim.
-
Kaj ti kot Primorki pomeni festival MMS, na katerem si prav tako že nastopila? Bi se nanj prijavila še kdaj?
Čudovite spomine imam na MMS, a nisem na glavnem večeru nikoli nastopila. Zmagala sem na Novi sceni, ki je bil nekakšen »mladinski MMS«.
Festivali so odlična priložnost, da se predstaviš širši publiki.
Festivali so odlična priložnost, da se predstaviš širši publiki in te lahko naenkrat opazi veliko medijev, a glasba, ki jo delam sedaj, nekoliko odstopa od glasbe, ki po mojem mnenju sodi na MMS-ov oder, tako da o prijavi nanj trenutno ne razmišljam.
-
Ustvarjaš tudi glasbo za gledališče. Kako se tovrstno ustvarjanje glasbe razlikuje od siceršnje glasbene produkcije?
Gledališka glasba je največkrat neločljiva od dogajanja na odru.
Zelo se razlikujeta. Gledališka glasba je največkrat neločljiva od dogajanja na odru in se v tem smislu prilagaja igralcu ali plesalcu, njegovemu gibu, njegovemu razpoloženju, medtem ko pa lahko pesem samostojno stoji in pove svojo zgodbo tudi brez slike.
-
Slišali smo, da vedno nekaj ustvarjaš. Kaj pripravljaš tokrat?
Nadaljujem smer, ki sem jo začrtala v Milanu, junija začnemo s fanti snemati tudi nov material, a trenutno sem najbolj zatopljena v raziskave v povezavi z glasom, telesom in aplikacijah, ki presegajo glasbene meje.
Fotografija: Mimi Antolovič