Članki Goga_Sedmak (wikipedia)

Objavljeno januar 19th, 2017 | Samo Turk

0

Intervju: Goga Sedmak

Po sedmih letih se Zmelkoow, eden najdlje delujočih aktivnih bandov na Obali (dejansko se ne spomnim nobenega, ki bi deloval dlje), vrača s skupno deveto ploščo Pionirji divergentnega marketinga, ki jo je v celoti podpisal tudi sicer glavni avtor Goga Sedmak. Zmelkoow so tako z novim albumom, številnimi singli in novim videospotom po 24 letih še vedno aktualni in ostri. Če pa tiskovno konferenco ob izidu pripravijo v Kantini pri Ljubotu, jim naslov Izvajalec leta našega portala ne more uiti.
Intervju, ki ga objavljamo ob tej priložnosti, je poseben ne le zato, ker je nastal korespondenčno (še sliko smo pobrali z Wikipedie), ampak ker se je Goga odločil, da bo tokrat ekskluzivno odgovarjal resno (ob čemer je moč zaznati vse razsežnosti relativnosti).

Čestitam ob osvojitvi naslova Izvajalec leta portala Muzikobala za leto 2016. Kako ste proslavljali?

Privoščili smo si vsak po dve šampiti in veliko oranžado v slaščičarni na vrhu Čevljarske. Še zdaj imamo mačka…

Norca v vas je očitno še nekaj. Vas to žene k nadaljevanju in snemanju nove glasbe ali je tu prisotna kakšna globlja umetniška potreba?

Norost je dandanes odločno podcenjena. Najbolj grozno je to, da se jo tlači v isti predal kot neumnost. Norost je v bistvu žlahten upor proti normalnosti in normam, ki so v veliko primerih precej neumne in vsiljene. Sploh se mi zdi, da je norosti v rocku dosti premalo in jo je neka biznis-preračunljivost že čisto izrinila na rob. Drugače pa mi delamo muziko iz čistega užitka po ustvarjanju. To je pravzaprav najboljši del delovanja benda. Če še kaj umetniškega pride ven, toliko bolje.

Misliš, da ni ta preračunljivost nujno zlo za preživetje v našem glasbenem prostoru?

Zlo zagotovo je in čisto brez zla v tem zlobnem svetu res zelo štrliš ven in te kosilnica prej ali slej obglavi. Ampak pametno je ohraniti zdravo umetniško (v najširšem pomenu besede, da pridemo tudi mi noter) jedro in za zlobneža najeti preračunljivega managerja, ki vrši komunikacijo med svetovoma. Seveda se v tem primeru avtomatično pojavi nevarnost, da bo ta človek goljufal bend, ampak je morebitna škoda vseeno manjša, kot če se začne glasba preračunljivo obnašati.

Na novem albumu si sam avtor vse glasbe in besedil. Namenoma?

Ena od ključnih značilnosti našega benda je lenoba. Vsak čaka drugega, da bo kaj naredil ali celo na primer zvadil bas linijo namesto njega… In jaz sem v tem golažu nekako najmanj len. Pa v bistvu tudi najboljše komade delam. Če dobro pomislim, sem v tem tako dober, da čisto zasenčim ostale, pa jim potem še tisto malo elana dol pade. Evo, pa imam. Kdo mi je kriv?

Kako uspete z istim programom nastopati na šagri ali v Kinu Šiška in biti v obeh primerih konceptualno ustrezni? Tanji Žagar to ne bi uspelo.

No, čisto isti program ni. Nenazadnje imamo 100 in toliko komadov, ki so vsebinsko zelo različni in se da iz tega marsikaj sčarati. Po drugi strani pa, kljub temu da nas pogosto uvrščajo med zabavljače, imamo za razliko od Tanje Žagar, pa tudi kakšnih hudo resnih rokerjev, kaj povedati. Ampak res, pogosto je to skrito pod tremi plastmi dvojnih pomenov in zajebancije. Če so teksti preveč enoznačni in vsakemu glupanu razumljivi, je pač dolgčas.

Zmelkoow KinoS009 (foto Luka Hojnik)

Zmelkoow v Kinu Šiška leta 2011 (foto: Luka Hojnik)

Meni pa se zdi, da program tudi ni čisto različen. Prej bi rekel, da je ključ v tem, da ne jemljete resno ne ene ne druge skrajnosti in zato ste lahko v obeh primerih enako verodostojni. Kaj porečeš na to?

Skrajnosti itak ne gre nikoli jemati preveč resno; včasih so OK za občasno provokacijo, za resno smer delovanja pa po navadi ne. Če smo malo realni, ima rock dandanes precej manj teže in vpliva na družbo kot v 60-ih in 70-ih letih. Glasbena industrija v španoviji s politiko in kapitalom ga je čisto skopila. Zato se mi zdi v teh časih dovolj žlahtno poslanstvo že, če vztrajaš in nudiš razmišljujočim ljudem inteligentno ali vsaj ne bebavo zabavo in zdrav kritičen pogled na svet, s katerim se lahko identificirajo.

S kolikšno mero ponosa te navdaja, da ste po stažu skoraj enakovredni recimo Čukom (če vštejemo obdobje Bajoneta, jih celo prekašate)?

Malo nelagodno se počutim ob takšnih primerjavah. Nekako kot, ali ti veliko pomeni, da imaš dvoje oči enako kot krava? Na to sceno gledam kot na vzporeden svet, upajoč da bo dejansko čim dlje čimbolj vzporeden, z vsemi značilnostmi in koristmi vzporednosti.

Kaj meniš o njihovemu humorju, ki je lasten tudi precejšnjemu delu slovenske publike? Misliš, da ta del publike razume vaš humor?

Ta narodno-zabavna hudomušna šegavost mi je kar tuja in v najboljšem primeru neškodljiva. Verjetno pa, glede na stopnjo prisotnosti tega humorja v medijih, na dolgi rok legitimira cenenost humorja kot nekaj splošno sprejemljivega, kar je že škodljivo. Najbolj me moti, da Čuke vrtijo otrokom v vrtcih. Reveži nimajo kam zbežati… Publike si pa ne bi upal pavšalno ocenjevati. Imaš takšne in drugačne čudake. Zadnjič mi je nek fen razlagal, da poleg Zmelkoow najraje posluša Anthrax in Eliota Pisaka.

Že ves čas si zvest tej blagovni znamki. Te nikoli ne prime, da bi sodeloval še s kom? Kdaj bomo dočakali recimo album duetov ali Zmelkoow s simfoničnim orkestrom?

Jaz bi srčno rad še kaj mimo matičnega benda muziciral, ampak enostavno mi časovno ne znese. Si predstavljaš, da mi uspe še s kakšnim vzporednim projektom – samo dodatno delo, še več groupies, še več špilov… Kam potem z vsem denarjem? Par eskapad sem sicer imel – z big bendom Roberta Vatovca, z Internet bendom smo izdali kultni CD Turbo Dalmacija (toplo priporočam), pa projekt 1 SMALL BABY & 3 BIG BABIES.

Vaš zvok se skozi čas ne spreminja zelo. Je ekskurz v eksperimentiranje s producentom Mitjo Cerkvenikom kazalec novih časov ali je bila to le priložnostna epizoda?

To vprašanje razumem kot zlonamerno provokacijo in dvom v iskrenost naše divergentne usmeritve in nanj ne bom odgovoril!

Leta 2009 si na Emo poslal Bjonde in jim napisal komad Blond Power. Imaš namen ponoviti kakšen tovrsten podvig in se iz ozadja prešvercati v estrado?

Z Blond Power sem naredil uslugo našemu managerju Primitivcu, ki je hotel iz naših back-vokalistk narediti zvezde. Ampak vse, kar pride iz ali preblizu Zmelkoow, je avtomatično okuženo z virusom divergentnega marketinga, kar pomeni, da začne hitro en vleči projekt v zajebancijo, drugemu se kar naenkrat ne da več, tretji razmišlja, kako bi iz tega naredili novo religijo, četrti pa ugotovi, da to ni več rokenrol in je treba vse zminirati… Idejni vodja projekta pa medtem na pivu dela na novem, še boljšem projektu. Tako je tudi ta dobronamerna akcija, kot 80% naših genialnih idej, ki jih imamo, in za katere javnost nikoli ne izve, končala v pozabi.

Bjonde

Bjonde: Eva Brajkovič in Aleksandra Čermelj

Kaj misliš o slovenski glasbeni sceni?

Bi rekel, da kar dobro odraža stanje družbe. Verjetno je scena bolj zdrava, kot je videti na prvi pogled. Zelo ambiciozni marketinško podkovani in ciljno usmerjeni izvajalci se rinejo v ospredje in dajejo vtis, da je to to, kar premoremo; cel kup dobrih bendov pa se po nepotrebnem, čeprav so čisto zemeljski, valja po »udergroundu«, kafičih in placih za vaje… Mediji pa so itak v 90% bliže tistim medijem, ki komunicirajo z onostranstvom, kot ogledalo realnosti. Potem je tu še ogromno turbo-jajc, ki bi jih v dobrih starih časih poškropili z DDT, dandanes pa cvetijo na polno in imajo celo status glasbe.

Očitno je tudi, da status zvezd pri nas uživajo v veliki večini že rahlo ali pošteno ostareli bendi – Vlado Kreslin je recimo relativno pred kratkim nehal težiti na študentskih žurih. Zakaj so mladi obsojeni na preigravanje coverjev po kafičih?

Nekaj je objektivnih okoliščin: mediji, predvsem radii, niso več sposobni sfurati novih bendov, ker so izgubili nekdanji monopol in kredibilnost, organizatorji, rojeni v kapitalizmu, bolj kot včasih, dajejo prednost biznisu pred vsebino itd. Nekaj pa je tudi »subjektivnih«; ena bistvenih je, da si večina mladih bendov ne upa in »nima časa« rinit 10 let ene svoje »špure«, pa bo kar bo… Mi smo 10 let igrali zastonj kjerkoli preden smo prišli do prvih resnih posnetkov in špilov… V stilu »če te folk ne mara kot politika, počakaš, da pride drug folk«.

Foto: Wikipedia

Tags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

- glasbenik, učitelj kitare, fan fizičnih nosilcev zvoka, petina skupine Toxine in ustrezen del številnih drugih sestavov. Zadnje čase tudi "novinar".



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to friend