Ne štejem več njegovih koncertov, na katerih sem bila, čeprav sem se ob petkovem v Kulturnem domu Izola kakopak spomnila preteklih, tudi tistega na tem istem prizorišču pred sedmimi leti, ko je nastopil z mešanico akustične in elektroizirane verzije spremljevalnega benda. Štetje je pravzaprav brezpredmetno, najbrž tudi primerjanje posameznih koncertov med seboj, saj nas Drago Mislej Mef precej redno razvaja z novimi komadi, turnejami, ne ustavi ga niti kovid – pač nastopa prek spleta od doma.
V zdaj drugačnih časih si je lahko privoščil konkretno turnejo. Čeprav je že nekajkrat napovedal njen konec, vedno znova prihajajo novi datumi in lokacije koncertov. Na srečo poslušalcev seveda, ki se jih (kljub temu da ga o tem skrbi) vedno nabere za polne dvorane. Tokrat si je za domač koncert v izolskem kulturnem domu izbral termin na Dan zmage, kar je spomnil že na samem začetku koncerta, na katerem ga je spremljala pretežno starejša publika, someščani, ali vsaj tisti iz preostalih istrskih mest.
Ti so si na blagajni lahko vzeli Besedilno pomočnico (neke vrste pesmarico, kot piše na naslovnici), v kateri je zbranih 26 besedil pesmi, nabranih z vseh vetrov Mefove glasbene poti, od Desetega brata, prek NOB-ja do aktualnih Novel, zasedbe, ki si jo je kantavtor omislil za spremljevalni bend in jo sestavljajo Gregor Brajkovič na bobnih, Jaša Hedžet na bas kitari, Maj Špacapan na električni kitari, Matteo Riveriani na klaviaturah in Aljoša Mislej na električni kitari in posebnih efektih.
Besedilna pomočnica sicer ne služi le kot skupek besedil, pravzaprav zgodb, ki jih avtor mojstrsko prepleta skozi svoja besedila, temveč je bilo občinstvo z njo poklicano, naj zapoje skupaj z njim. V Mefovi želji po izdaji dvojnega LP-ja je namreč njegov producent Andrea F koncert posnel in že takoj po nastopu ugotavljal, kaj vse bo primerno za natisk na vinilu. Pesmarico so poslušalci v dvorani zaradi ugasnjenih luči sicer težko brali, zato se je moral Mef zanesti na grla tistih privržencev, ki njegova besedila znajo na pamet.
Vseeno pa je knjižica za publiko predstavljala tudi neke vrste gledališki list, zaradi katerega so pravzaprav vnaprej vedeli, kaj jih čaka; tudi zato je presenetljiv odziv občinstva, ki je po dobrih dveh urah nastopa ob prvem Mefovem slovesu že začelo zapuščati dvorano. Na sporedu sta vendarle bili še dve pesmi! Na prigovarjanje tistih, ki so ostali, je Mef sam zaigral in zapel Bel papir, medtem ko je zadnja, Zdravica, tokrat ostala na papirju.
Nasploh je bil koncert (kot smo pri Mefu sicer vajeni) zasnovan tudi kot neke vrste predstava, pravzaprav stand up šov, v katerem ne manjka hudomušnih vložkov in napletanja zgodb, za katere se na prvo uho nikoli ne ve, ali so resnične ali ne, nato pa večkrat izkaže, da so se res zgodile, a jih Mef pove na svoj, unikaten način, da izpadejo že skoraj surrealistične. Poleg teh vložkov se za nastopajočimi vrti še skrbno izbrana projekcija utrinkov, med drugim tudi lokalnih umetnikov, denimo Parida di Stefana in Borisa Benčiča.
Vrhunec večera je bila bržkone izvedba pesmi Svoboda, pri kateri je občinstvo pritegnilo z napevom Bilečanke, komad pa dopušča tudi, da se na svojih inštrumentih predstavijo člani spremljevalnega benda. V izolskem primeru sta solistični dvoboj vžgala klaviaturist Riveriani in kitarist Špacapan, ki v slogu igranja spominja na Andreo F, s katerim Mef navsezadnje tvori dolgoletni in plodni ustvarjalni tandem.
Kogar v Izoli ni bilo, lahko Mefa in Novele v kratkem ujame še na Krasu, v Novem mestu in Trbovljah. Nato je napovedal, da se bo posvetil ustvarjanju novih pesmi, mi pa bomo medtem čakali še na obljubljeni LP.