CD - DVD - DIGITAL

Objavljeno julij 19th, 2016 | Matjaž Karlovčec

0

Laurylin – Eau de Toluen

Laurylin so svež projekt, ki je nastal po opustitvi benda Villinius, kjer je glavnina glasbenic takrat preigravala pretežno priredbe raznih rock/metal komadov. Potem je sledilo zatišje. Njihova glasba je v zadnjih mesecih prišla ponovno na plano v novi »preobleki«, torej, ko so se avtorske kompozicije udejanjile v zasebi Laurylin. Pod vodstvom in avtorsko taktirko Amande Vidic (Spring Art) je nastal pričujoč prvenec poimenovan z malce enigmatičnim naslovom Eau de Toluen. V osnovi gre za godalni komorni ansambel v trenutni postavi: Amanda Vidic – violina, kompozicije, Linda Vidic – violina, Ina Lorbek – viola, Apolonia Vidic – violončelo ter najnovejši in najmlajši pridruženi član Gaj Bostič (Stillout) na bobnih. Na prvencu, ki ga je posnel in produciral glasbeni multipraktik Jan Baruca (Yan Baray) so sodelovali še Igor Švarc na violončelu, bobnar Borut Praper (Cynicism Management) na bobnih ter Jan Bogatič (The Muffin Men) na vokalih. Pred nami imamo za tukajšnji prostor konceptualno zanimiv in svež izdelek.

Ko se spustimo v samo vsebino albuma, lahko hitro slišimo, da gre za kompozicije za godalni kvartet, ki se spogledujejo z rock in metal žanri ob jasnem temelju t.i. klasične glasbene dediščine. Sami se označujejo za »string metal/classical«, kar dokaj nazorno opiše posneto glasbo ali bolje, njeno usmeritev. Hkrati pa je v njej zaznati tudi subtilne nianse drugih glasb sveta in nastavke za prihodnost. Začetna skladba nas popelje skozi hipnotično godenje v osrednji del skladb, ki se vrstijo skozi raznolika vzdušja – od bolj melanholičnih, atmosferičnih do trših »metal« gruvov. Slišati je konceptualno komponiranje, kjer so si določeni deli podobni, so njihove variacije ali pa se ponovijo v drugačnem aranžmaju. Izpostaviti velja začetni in zaključni skladbi poimenovani z istim imenom: Prana. Obe smiselno zaokrožata album in nas zapeljeta z zanimivim brnenjem (drone) po strunah, ki se prepleta z zvokom dežja in pretanjenimi vložki klavirja. Ti dve skladbi malce izstopata in nakazujeta na še en zanimiv vidik vreden nadaljnjega razvijanja, saj delujeta nekako brezčasno, nikamor se jima ne mudi, ravno nasprotno – delujeta pomirjujoče, skorajda blizu transu. Na albumu sicer (zaenkrat?) prevladuje drugačen vidik, ki se mestoma drži okvirjev klasične glasbe in z interpretacijo posega v že omenjena polja trše električne glasbe, kar je dokaj težavna pot. Vendar pa je hkrati to tudi pot raziskovanja in preizpraševanja lastnih glasbeno-poslušalskih vzorcev, kar v končni fazi utrjuje lasten izraz in pripoved. 

Laurylin-Eau-De_toluen-2016

Laurylin – Eau De toluen (2016)

Na albumu prevladujejo skladbe z izrazito poudarjenim bobnarskim ritmom, čeprav pogosto zapeljujejo ravno bolj eterični, lebdeči deli komponiranih godal. Bobni – kot očiten element – se namreč pogosto izkažejo za problematične iz več razlogov. Čeprav se zdi jasen namen, zakaj so tam postavljeni, se žal ne obnesejo v celoti. Zvenijo kot bi bili zgolj postavljeni povrh godal, skoraj kot ritem mašina in s tem umanjka tisti »filing«, ki ga z lahkoto ponujajo godala, ki so med drugim zelo jasno posneta z lastnim prostorom. Predvsem zbode ušesa, ker bobni jemljejo precejšen (zvočni) prostor saj je njihov in-your-face miks prevladujoč in zakriva prostor/akustiko godal. Včasih se zdi kot da gre za dva različna zvočna svetova. To zmoti flow skladb, ker je kontrast očiten in bobni na nek način banalizirajo plavajačo naravo godal. Mogoče bi pomagalo, če bi se mestoma poslužili npr. pizzicato igranja na čelu ali morda vključili kontrabas, ki bi neposredno povezal svet godal z bobni. Slednji se najbolje zlijejo oziroma zadihajo z godali v bolj prefinjenih delih (npr. Transcendence), ko pa nastopi »metal bobnanje« z dvojnim pedalom ne prepriča v celoti in velikokrat – čeprav metronomsko točno – deluje malce rigidno, celo prisiljeno. Skratka, bobnom definitivno manjka prostor, posneti so kot bi šlo za konvencionalno rock/metal produkcijo, a dejansko ostajajo sami brez podpore na nizkih frekvencah, brez veziva. Ta občutno pomemben element in njegovo umestitev velja premisliti.

Na osrednji skladbi/singlu Drop of Deliverance se presenetljivo pojavi vokal in takoj prinese posebno svežino. Gostujoči pevec Jan Bogatič suvereno odpoje in s svojo barvo glasu kar dvigne celotno skladbo na drug nivo. Celotna dinamika ter unisoni godal nadpovprečno žagajo in se s tem spletajo v pretežno “metal” aranžmaje. Melodija vokala gre seveda kar hitro v uho in idejno bi ga bilo v prihodnje vredno razviti. Instrumentalna verzija iste skladbe se pojavi še proti koncu albuma, kjer ponudi samosvoj kontrast in po svoje ovrže znano dilemo o kuri in jajcu.

Kompozicije Laurylin imajo torej veliko potenciala, ki v prihodnje lahko preseže okvire rock/metal struktur in vzorcev. Obenem se kažejo možnosti večjega poudarka celotne dinamike, ki bi se – z ozirom na akustično naravo zasedbe – morebiti bolje izrazila z ustreznejšo zvočno sliko. Zanimivo bi bilo namreč slišati zasedbo v bolj akustičnem koncertnem prostoru, kjer ne bi potrebovala ozvočenja. Na takšen način bi lahko slišali razsežnosti tovrstne glasbe, ki se vse prevečkrat zamejujejo v sodobni glasbeni produkciji. Seveda je odvisno kam želi skupina kreniti. Če si drznem špekulirati, vidim v njihovem početju dva možna pristopa tako v formi kot vsebini (postavitvi inštrumentov, zvoka), ki se ne nujno izključujeta. Prvi bi lahko bil usmeritev v bolj akustično izvedbo, torej v kompozicije za klasične inštrumente, kjer bi bobne prav tako upoštevali kot tolkalo s specifičnim zvokom in odmevom in vse skupaj v prid akustiki določenega prostora. S tem bi bilo mogoče zaobjeti v prostor celoten zvočni in dinamični spekter posameznih inštrumentov – kar v tipičnih rokerskih klubih ni mogoče – in pri tem ne izgubiti »ostrine metala«. Lahko pa bi nadaljevale komponiranje v bolj rock/metal stilu, kjer igrajo godala vlogo el. kitar in basa v podobnem slogu kot morda Apocalyptica ali celo Therion (?). S tem obstaja nevarnost, da obstanejo v relativno šablonski »kvadratni« glasbi oz. obvisijo nekje med akustiko in našponanim »metal bobnanjem«. Mogoče bi bila zanimiva nadgradnja uporaba električnih ojačevalcev, ki bi dodatno obogatili zvok godal za udaren živ nastop in jih suvereno prepletli z bobni, kar bi se bržkone dobro obneslo tudi na večjih odrih.

Kakorkoli že, skupina Laurylin je s svojim pristopom izjema (v obalnem in širšem prostoru), ki si vztrajno utira pot, odpira meje izraza ter z akustičnimi inštrumenti opozarja na bogat zvočni spekter izven klasičnega miljeja in prav tako izven banalnih metal klišejev, ki se praviloma zelo površinsko opirajo na pompoznost »klasične orkestralne glasbe«. Lahko bi rekel, da glasba Laurilyn nagovarja organski/analogni pristop ter v naša ušesa vrača tisto, za kar smo praviloma prikrajšani v sodobni sprocesirani, skompresirani, steroidni, dominantni »metal glasbeni produkciji«, pa tudi širše. Če strnem, glasba zasedbe Laurilyn je v obalnem in tudi širšem prostoru precej redek »pojav« in prvenec Eau de Toluen je več kot dober začetek oz. kar temelj za raziskovanje onkraj konvencij žanrov, kompozicij in zvoka. Zanimivo bo spremljati njihov razvoj ter odrsko kilometrino, zato si velja zapomniti njihovo ime ter jih obiskati na kateremu izmed prihodnjih koncertov. Naj že naslov albuma vzbudi raziskovalno žilico poslušalca/ke in glasba opomni, da si je zanjo – posebej v današnjih hiperaktivnih časih – potrebno vzeti čas.

Laurylin – Eau de Toluen Matjaž Karlovčec

Skupna ocena:

4


Tags: , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

Glasbenik, skladatelj, eksperimentator, ljubitelj/zbiratelj/raziskovalec številnih aspektov glasbe. Pred petnajstimi leti je vzel bas v roke in po spletu okoliščin in dobrih ljudi takoj tudi začel igrati v bendu. Od takrat dalje je ustvarjal skozi različne zvrsti,trenutno aktiven pri Meduzalem, EBFAD, Kampo Crisi.



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend