Članki Luka_Zavišič (foto: RSM)

Objavljeno december 14th, 2015 | Eva Branc

0

Intervju: Luka Zavišič

zav3

Luka Zavišič (Foto: RSM)

 

Luka Zavišič je mlad pianist iz Izole. Vodi jazz zasedbo Luka Zavišič trio, ki je letos jeseni izdala svoj prvi album. Ta se ponaša s tremi Zavišičemi skladbami, ostale so jazz standardi, ki jim je 20-letnik dal nove preobleke. Mladi glasbenik ve, kaj hoče in z dobro mero resnosti temu tudi sledi. Glasbo nerad predalčka po stilih, pravi namreč, da ima vsak na razpolago 12 tonov, od njega pa je potem odvisno, kaj bo z njimi naredil.

Za začetek bolj za šalo kot zares. Na nižji glasbeni šoli te je poučeval Sandi Vovk, oče bolj znanega Raaya. Kako to, da tudi tebe ni zaneslo v bolj pop vode in si pristal v jazzu?

Jaz sem bil še zelo majhen, je pa Sandi v pop bend takrat želel zvleči mojo mamo, ki je bila pevka. Pa ni šla. Ni šans, sam nikoli ne bi šel v to in po mojem je njemu to jasno.

Poleg mame je tudi sicer tvoja družina bolj glasbena.

To je po mojem mnenju tudi glavni razlog, da sem v glasbi. Zaradi moje družine. Moram jim biti hvaležen, ker so me že zelo zgodaj vpeljali v dobro glasbo. Že pri petih letih mi je oče dal poslušati Boston, enega najbolj legendarnih rockerskih bendov. To je full pomembno.

Igraš tudi kitaro, začel si torej z rockom. Zakaj potem jazz?

Na glasbo ne gledam več kot na stil. Če so mi govorili, da sem “raztural” Kotzena in sem zdaj čisto spremenil stil, sam menim, da se še vedno enako izražam. Še vedno igram tisto, kar čutim. Po mojem je težava, ker ljudje preveč gledamo po stilih. Glasba pa je le dvanajst tonov, od tebe pa je odvisno, kako jih boš obrnil, zaranžiral, kaj boš z njimi naredil.

Je pa tudi res, da sem z jazzom nekako našel svoje besedišče. To je bila neka zrela odločitev, s katero bi rad dolgoročno napredoval in se s tem ukvarjal.

Je s tem povezana tudi odločitev, da se vpišeš na akademijo v Celovec?

Za to sem se odločil, ker sem v tem že nekaj časa. O tem imam največ znanja in se lahko tudi najbolje izrazim. Ko sem par let igral rock, mi je postalo malo dolgočasno. Bil sem malo omejen. Zakaj na začetku nisem želel igrati jazza? Ker sem seveda s kitaro izgledal lepše, bolj frajersko (smeh). Kdo pa bo poslušal nekega pianista, ki teži z jazzom. A to je le najstniško razmišljanje.

Letos pa si bil na akademijo tudi sprejet?

Ja, to je super. Ni isto, kot konservatorij. Tam sem, ker sem to hotel in da osvojim znanje, to me zdaj res zanima. Gre čisto za mojo odločitev.

zav2

Luka Zavišič (Foto: RSM)

Se ti zdi jazz glasba namenjena koncertnim dvoranam ali restavraciji, baru kot podlaga?

Da je jazz le za kafiče, kjer se spije malo vinca, sploh ni res. Mogoče je to zato, ker se igra jazz večinoma z akustičnimi inštrumenti in tega danes ljudje ne poslušajo. Vse je bolj glasno. In recimo Chick Corea, ki dejansko raztura, njim zveni kot neka atmosferična glasba. A zagotovo je jazz ena izmed prvih na lestvici, ki bi jo dal za koncertna prizorišča.

Tvoj bend se imenuje preprosto Luka Zavišič trio. Kako to?

Po eni strani zato, ker sem sam vodja, skladam in pišem aranžmaje. Tudi sicer sem pristaš tega, da mora biti nek vodja, ker tako lahko prideš do najboljše vizije. Ostali pa dodajo še svoj »feeling« in pride prava stvar. Na drugi strani pa sem poslušal vse te jazziste in ponavadi, ali je to trio ali kvartet, se to imenuje po glavnem frontmanu.

Ste pa zamenjali basista?

Ja, basist je bil malo zmeden, sicer je bilo v redu. Ko je šel, sem bil malo žalosten, a ko je prišel drugi, sem bil še toliko bolj vesel. Prišel je namreč bolj izkušen, z zvokom, ki sem ga iskal. David (Mavec, op. a.) igra tudi fretless bas, brez prečk in ima zvok, podoben kontrabasu. Če sem iskren, si želim nekoč imeti pravega kontrabasista.

Kako je potekalo snemanje prvenca?

Za prvi album sva se z očetom (Samom Zavišičem, op. a.) odločila, da ga posnamemo doma, saj imamo dovolj dobro opremo. Naredili smo en »sešen« poleti in mislili, da bo to na albumu, čez nekaj časa pa sem se odločil, da lahko boljše posnamemo. Potem smo še enkrat snemali septembra. Posneli smo v dveh dneh, vsi trije skupaj, brez nasnemavanja. Moj oče je posnetke »zmiksal«, vzeli smo si nekaj časa. Za take stvari si moraš vzeti čas.

Kako pa je z založbami, kakšno je tvoje mnenje?

Album je izdan v samozaložbi. Ne razmišljam o nobeni založbi, saj se mi zdi, da je to čisto brez veze. To je tema, o kateri nima smisla zdaj razglabljati. Menim, da je samozaložba najboljši način za umetnika, da se lahko širi.

zav1

Luka Zavišič (Foto: RSM)

Luka-zavisic-trio-2015

Luka Zavišič Trio (2015)

Kdo je delal artwork za album in kaj pomeni?

Moja bivša sošolka Nina Pohleven. Želel sem imeti platnico, kot so jo imeli albumi iz 50′, 60′ let. Všeč mi je, ker je narisano z voščenkami in pristno. Predstavlja tri inštrumente, nas tri.

Koliko skladb na CD-ju je tvojih avtorskih?

Tri. Vseh skupaj pa je deset. Od avtorskih je ena malo hitrejša, želel sem napisati malo bolj progresivno zadevo. Potem sem napisal eno baladico za mojo mlajšo sestro, in sicer Moments of Joy. In pa Traveling, to je prva skladba na albumu. Moj oče jo opiše kot skladbo za zakajence v kafičih (smeh). Nato je še sedem skladb, jazz standardi iz različnih obdobij. Večina je tistih, ki sem jih igral na programu na konservatoriju.

Zakaj sem si izbral tak aranžma? Ker je to moj prvi izdelek, želim, da je neka osnova. Nisem želel takoj težiti z nekimi abstraktnimi stvarmi. Za moje pojme je to dokaj splošen CD, ni specifičen. Vsaj glede jazza.

Hodiš na kakšne dogodke, kjer skupaj improvizirate?

Poleti smo nekajkrat igrali na Obali. Moram priznati, da sem se tam marsikaj naučil. David Morgan je za zdaj na višjem nivoju od mene in ko sem igral z njim, sem bil prisiljen igrati drugače. Po teh »sešnih« sem se počutil, da sem nekaj odnesel od tega.

Zdaj, ko sem v Avstriji, hodim na »sešne«, kjer igrajo naši profesorji, študenti. Osebno sicer nisem pristaš tega. Vsi ti rečejo, z več ljudmi kot boš igral, več se boš naučil, ampak ne vem, če je to res. Bolj je važno, da se fokusiraš na svojo vizijo.

Kaj pa je tvoja vizija, kaj lahko pričakujemo?

Prvi album, to predstavlja mene. Iz tega bi rad gradil. Ne gre le za mojo zasedbo, temveč tudi za moj zvok. To je postalo že nek del mene in s tem imam vizijo, postalo je orodje, s katerim se izražam.

Se vidiš kot profesionalni glasbenik, bi se s tem rad preživljal?

Mogoče sem se nehal sekirat, ali bo to postala profesionalna zadeva ali hobi. Jaz bom še zmeraj isto igral. To kar sem, to bom. Če bo treba, bom profesor in učil, čeprav se tam ne vidim. Ampak, če bo trio, profesionalni ali hobi, važno je, da bo.  V prvem planu sem Luka Zavišič trio in želim si, da se me ljudje spominjajo po tem.

Luka Zavišič (Foto: RSM)

Luka Zavišič (Foto: RSM)

Tags: , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

je novinarka in v tem poklicu na Obali dela že več let. V ekipi uredništva portala je edina, ki ni glasbenica, zato pa lahko skupnosti prinaša zunanji pogled na glasbeno sceno tega prostora, ki jo spremlja večji del svojega življenja.



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend