Prejšnji konec tedna je bilo glasbeno dogajanje v območju »treh krajev« nadvse pestro. Že v petek 11.9.2015 so se na vsaj štirih prizoriščih zgodili zanimivi koncerti; če naštejemo le nekaj teh Leteči potepuhi (PUB 33, Koper), Jazzlessness (Manziolijeva Palača, Izola), Ankaranska Bandima #5 (Ankaran) in BunkerFest 2015 (Izola). Na petkov večer smo se z ekipo Muzikobale udeležili izolskega BunkerFesta, ki se je tokrat zgodil v legendarnem Arrigoniju. V soboto pa smo obiskali že tradicionalno Ankaransko Bandimo. Oba festivala se v zadnjih letih razvijata v pomembna glasbena prizorišča za kulturno podhranjeno obmorsko sceno.
Navsezgodaj (ob 17-ih) najavljeni BunkerFest je otvoril znani obcestni bobnar Ajk Širca, ki je kot običajno preigraval rock/bluzerske štiklce pred odprto haubo svojega enoprostorca. Ajk Car, predvidevamo, da pomeni Ajk in avto je bil tokrat parkiran na trgu pred Arrigonijem in zabaval zbrano publiko. Ta pa je že čakala, da se odprejo vrata do prizorišča. Za njim so člani skupine Fetus z dobrim zvokom in zanimivo zmesjo Sistem of a down in podobnih ansamblov, na prizorišče privabili prve poslušalce. Obetaven začetek festivala so nadaljevali From Ashes. Petčlanska ekipa je odigrala vse skladbe njihovega prvenca – Dying Embers. Kljub tehničnim težavam, so fantje ustvaril velik in pompozen zvok inštrumentov, kar je bila dobra podlaga za odličnega vokalista Radislava Mariča. V primerjavi s promocijskim koncertom v Figi Rock Baru je tokratni oder bolj ustrezal njihovemu slogu in omogočil boljši izkoristek potenciala, ki ga nosijo v sebi.
Sledili so jim mladi, a ne več tako neizkušeni Stillout. Njihov nastop je privabil še večje število poslušalcev in kljub splošnemu gibanju, nas je njihov nastop povsem razočaral in pustil ravnodušne. Nepričakovano slab zvok je potrdil še nedovzeten odnos na odru. Sledili so jim energična Tina Krmac z bandom (Stino), ki so na oder povrnili energijo in izkoristili čas za struženje izključno njihovega brez naslovnega albuma. Na videz zvenijo njihovi avtorski venčki v živo dosti boljše kot na posnetku, a žal je bil njihov nastop nekoliko ohromljen zaradi slabšega zvoka, najverjetneje posledica težav pri tonski tehniki. Po daljšem premoru so se končno na oder prikradli tudi znani rock humoristi Zmelkoow. Podpovprečna izvedba tega trija je potisnila šalo na stran, oziroma edini zabavni trenutki so se zgodili prav med komadi, ko je Goga duhovičil publiki o tem in onem.
Noctiferia pa se na BunkerFest ni prišla šalit. Nabriti metalci, ki so prebili poletje po festivalskih odrih in šli celo skozi kitajski zid, so žal naleteli na »Black Out« oziroma izpad elektrike. Videti in slišati je bilo, da ozvočenje preprosto ni preneslo njihove teže. A kljub temu so kot pravi profesionalci izpeljali nastop do konca in na v kljub slabemu zvoku prepričali publiko. Pozorni poslušalec je gotovo začutil, da Noctiferia žge bolj kot običajno. Vnetost gre razumeti kot nekakšno zahvalo Bunkerju (po katerem ima festival tudi ime), saj so ti podzemni prostori omogočili, da se je v njih izklesal najboljši bobnar, ki ga je ta skupina do sedaj imela. Častno mesto na sporedu so na koncu zavzeli »koveraši« Cowboys From Hell. Prva skladba (I’m broken) po nerazumljivi uvodni špici je razkrila iz kakšnega testa so »kavbojci«. Na kratko lahko opišemo preigravanje kot inštrumentalno precej dosledne izvedbe znanih grunge metal hitov, ki jim vokal ne dohaja. Najbolj je bil občuten zaostanek pri prvi skladbi teksaških metalcev, predvsem v refrenih. Zelo moteč vokal se je izkazal tudi pri koverju Man in the box ameriških grungerjev Alice in Chains, kar si po našem mnenju, vokalist takega kova, ne bi smel privoščiti.
V soboto 12.9.15 pa se je v neposredni bližini morja kot vsako leto zgodila ankaranska Bandima. Tokrat že šesta, če vključimo ničlo v štetje. Dvodelni program prireditve je v prvem delu vseboval delavnice za otroke in odrasle, v drugem delu pa druženje ob glasbi. Glasbeni spored je tudi v tem letu večinoma vključil »ljubljansko nahajpane« bende kot so npr. Koala Voice.
Prav te lahko srečamo že na »vseh« »neodvisnih« slovenskih odrih in radijskih valovnih dolžinah. Med drugim je bil tudi to razlog da smo večji del tega programa zamudili, pa tudi zaradi časovnega prekrivanja z domačo bandimo (trgatev). Priznamo tudi, da smo delno protestirali zaradi petkovega prekrivanja Bandime z BunkerFestom. Bandima se je namreč to leto razširila na dvodnevno druženje ob glasbi. V petek so nastopili Pink Panker, Semi pro in Niet. Slednji so nastopili v znak hvaležnosti Ankaranu. Po našem mnenju bi bilo bolj punkersko, če bi punkerski estradniki in predskupini nastopili v nedeljo. Ne glede na petkovo in sobotno delno zamudo, nam je le uspelo ujeti tradicionalno razposajeno in predvsem »klubsko« ali celo lahko rečemo domače vzdušje, ki ga Ankarančani znajo pričarati na vsaki Bandimi. Tako so od daleč zadišali Alenovi Falafli in ostala gurmanska ponudba, medtem ko se je ankaransko pivo točilo v potokih. Med temi dobrotami je v ritmu pivških Pupedancev (Ana Pupedan) množica rajala tik ob odru tja do stopnic pred morjem. Večer se je tako bliskovito razvil do poznih ur v noč. V prijetni družbi in vseh dodatkih, ki jih zahtevajo poletni žuri, je ankaranska Bandima zapečatila poletno dogajanje v severni Isti. Kot kažejo napovedi, se sicer dogajanje v jesenskih dneh ne namerava ohladiti.
Pestri poletni kulturni dogodki so kot običajno naplavili na dan določene dileme s katerimi se srečuje takozvana obalna scena. Prva med temi je organizacija koncertov. Če vzamemo za primer Ankaransko Bandimo in BunkerFest, vidimo, da sta oba festivala pretežno organizirana s strani glasbenikov. Zato gre pohvaliti obe ekipi organizatorjev, med njimi predvsem Matjaža Gergeto, ki je skupaj s svojo ekipo izpeljal prireditev in nato na njej še odigral zahteven repertoar. Če pomislimo na vse težave organizacije takih dogodkov in zahtevnost bobnanja, smo lahko prepričani, da so zgolj pohvale premalo. Zato izolskemu županu ne bo padla krona z glave, če bo take podvige nagradil, kvečjemu obratno.
Ne glede na to, se nam odpirajo še mnoga vprašanja kot npr.: zakaj priobalni prostor ne premore organizatorja, ki bi potegnil domače skupine iz zaklonišč? Zakaj morajo glasbeniki po vseh »jebah«, si še sami organizirati svoj festival? Morda so to posledice Brecljeve šole iz časa MKC-ja, kjer so bili izključno domači bandi za nastop v MKC-ju prisiljeni poskrbeti še za večji in težji del organizacije koncerta. Mogoče pa domači bandi res niso všeč lokalnim organizatorjem, zato se ti pogosto obračajo predvsem na celinske godce. Za primer lahko vzamemo trendovski JEFF.
Po vseh vprašanjih gre verjeti, da se obalna scena vrti okoli že predhodno oblikovane filozofije slovenskega glasbenega prostora oziroma »dokler te tujina ne sprejme, te tudi mi ne bomo«. Če povzamem delček intervjuja Yuria Yatska za portal Geopolitika: »…vsaka kultura, ki nima močnega sistema vrednot, je obsojena na propad«. A vsekakor obstajajo izjeme in zagotovo si želimo več BunkerFestov. Ta se namreč iz leta v leto razvija in ponudi možnost tudi lokalnim ustvarjalcem, ki niso nujno vezani na zaklonišče v Jagodju. Na drugi strani pa upamo, da bo Ankaranska Bandima v njihov krog sprejela še kakšnega avtohtonega izvajalca več in jim nudila njihovo gostoljubje, ki je sicer dobro poznano po vsem Balkanu.