Objavljeno avgust 22nd, 2014 | Samo Turk

0

JEFF 2014: Cveto Kobal in Damjan Stanišič, Neca Falk: Od daleč

sesti-jeff-20-8-2014-foto-tina-umer-ksok (10)

Cveto Kobal in Damjan Stanišič (Foto: Tina Umer, KŠOK)

Zadnji letošnji večer dvanajste edicije festivala Jeff bo nedvomno ostal v spominu. Poleg tega, da se je zavoljo vremena (spet) odvijal v notranjosti Pokrajinskega muzeja – kar je skupno zneslo točno za polovico letošnjih Jeffov, ki so se zgodili na tem zasilnem prizorišču –, si ga bomo zapomnili tudi po tem, da smo isti večer doživeli najprej verjetno najslabši in kasneje verjetno najboljši koncert tega festivala. Močne besede, se strinjamo, a pojdimo po vrsti.

Uvodni nastop je pripadel duetu Cveto Kobal in Damjan Stanišič, pred katerim smo se spraševali, kaj nas pravzaprav čaka, saj je bil najavljen kot kombinacija »avtorskih vokalnih balad za vokal in kitaro ter kompozicije sodobnih skladateljev za flavto in kitaro inspiriranih z etno glasbo«. Uvodni latinskoameriški klasični skladbi za flavto in kitaro sta dali vtis, da bomo skozi koncert priča kitarskim virtuoznostim, ki bodo spremljale nekoliko monotone flavtistične melodije, a kljub pripravljenosti na zasuk k vokalu, nas je le-ta (zasuk namreč) presenetil. Po kratkem (in edinem) nagovoru in predstavitvi projekta, je kitara, s katero operira Damjan Stanišič, prevzela vlogo »taborniškega« brenkanja, ki spremlja globok vokal Cveta Kobala, ki z močno melanholičnim pridihom dozdevno večinoma prepeva pesmi o starih ljubeznih. Če bi iskali podobnosti, bi se ob poslušanju morda bežno spomnili Leonarda Cohena, a bi se te misli kmalu otresli, saj se pričujoč projekt ni niti od daleč približal Cohenovi umirjenosti, izpovednosti ali domiselnosti njegovih minimalističnih aranžmajev.

sesti-jeff-20-8-2014-foto-tina-umer-ksok (6)

Ekipa Festivala Jeff (foto: Tina Umer, KŠOK)

Po dveh instrumentalnih in dveh vokalnih skladbah smo tako spoznali bistvo dueta in vse, kar je sledilo, je bilo izmenjevanje teh dveh konceptov, ki, roko na srce, eden z drugim nimata nobene zveze. Med koncertom so se nam porajala različna vprašanja, npr. zakaj v harmonično in dinamično monotonih vokalnih skladbah nedvomno sposobna glasbenika ne obogatita aranžmajev z (logična izbira) flavto, ki ta čas nekoristno leži na klavirju (ta želja se nam je sicer izpolnila tik pred koncem, ko smo v avtorski skladbi končno dočakali solo flavte) ali morda s spremljevalnimi vokali kitarista, ki v teh skladbah resnično ni bil prezaposlen z igranjem. Ali zakaj pri slednjem taka diskrepanca med tehnično zahtevnimi instrumentalnimi parti in tako banalno preprostimi spremljavami vokala? Sploh ker so skladbe kratke, a repetitivne, banalnost spremljave pa to samo še bolj izpostavi. Tudi, če vse omenjeno v imenu različnih glasbenih okusov spregledamo, pa ostane vprašanje, zakaj dopolnjevati avtorski material z nečim tako nesorodnim, kot je latinskoameriška klasika; je to zaradi pomanjkanja lastnih skladb (skoraj nemogoče, glede na tri izdane albume), morda zaradi umetnega ustvarjanja protipola monotonosti in melanholiji (pri čemer naj izpostavimo, da jima s tem prijemom monotonosti ni uspelo odgnati), ali pa zato, da se približata konceptu Jeffa, ki naj bi gostil jazz in etno usmerjene godbe (o tem več kasneje)?

Vsa ta vprašanja so najbrž v bolj ali manj artikulirani obliki rojila po glavi tudi ostalim poslušalcem, ki jim je intenzivno popuščala koncentracija in so vztrajno zapuščali prizorišče.

Neca Falk (Foto: Tina Umer, KŠOK)

Po premoru so večer nadaljevali stari mački in mačka slovenske glasbene scene – Neca Falk s spremljevalno skupino, ki jo sestavljajo Boštjan Narat, ki poleg kitarskih, vrši tudi dolžnosti avtorja glasbe in besedil na zadnjem Necinem albumu Od daleč (Založba Pivec, 2014) – na katerem je bil tokrat seveda poudarek –, kontrabasist Žiga Golob in multiinstrumentalist Boštjan Gombač. Kolikor izpeta se zaradi vseprisotnosti članov zdi omenjena zasedba, je koncert od umirjenega kantavtorsko obarvanega začetka mojstrsko peljala preko različnih življenjskih momentov, ki jih orisujejo aranžmajsko izjemno pestre in izvirne skladbe. K pestrosti je prispeval predvsem (a ne izključno) Gombač, ki je s pihali, trobili, tolkali, brenkali ter šumečimi vrečkami ves čas polnil prazne prostore, ki jih po naravi stvari pušča tovrstni komorni sestav. Vsi nastopajoči so tako brezkompromisno upravičili svoj sloves; tudi Narat je tokrat v velikem slogu popravil vtis lanskega medlega koncerta – najbrž tudi na račun tega, da je tokrat njegovo poezijo interpretirala Falkova, ki je tudi sicer blestela, navkljub svoji več kot 40-letni karieri (še bolj verjetno pa prav zaradi nje).

sesti-jeff-20-8-2014-foto-tina-umer-ksok (26)

Boštjan Gombač (Foto: Tina Umer, KŠOK)

Glede na to, da si slednja glede na ime zasedbe »lasti« projekt, bi pričakovali manj retoričnih ekskurzij preostalih članov v kvazi zajebancijo med skladbami, kajti glasba sama je večinoma prekleto resna, čeprav hudomušna, zato razni dovtipi obeh Boštjanov o Agrokorju in NLB-ju ne sodijo ravno v kontekst. Poleg novih skladb, med katerimi je izstopala eksperimentalna Krošnje sumijo, se je zasedba dotaknila tudi starejših uspešnic Internat (Vsi ljudje hitijo), Z več plati ter Kako sva si različna, v dodatku pa še Uspavanko, ki je služila kot popoln zaključek odličnega koncerta. Cenimo, da kljub dolgemu aplavzu glasbeniki tega niso skazili s še enim dodatkom, prav tako jim štejemo v plus, da niso po liniji najmanjšega odpora v program uvrstili nespornih hitov z albumov Maček Muri in Muca Maca (Mačji disk, 1984) ali Zdravilo za strah (Mačji disk, 1986) in tako »na lahko« osvojili publiko, ampak so, kar umetnike loči od zabavljačev – predstavljali aktualen material.

sesti-jeff-20-8-2014-foto-tina-umer-ksok (29)

Žiga Golob in Boštjan Narat (Foto: Tina Umer, KŠOK)

Ekipi Jeffa je treba le čestitati ob novi uspešno izpeljani sezoni, ob koncu festivala pa je le na mestu spregovoriti o vtisih, ki jih je pustil za seboj. Organizacijsko vidno napredujočemu, a žal finančno konstantno podhranjenemu festivalu se rado zgodi, da v program uvrsti nepreverjene zasedbe, ki ne pustijo več kot mlačnega vtisa. Po drugi strani je pomanjkanje finančnih sredstev najboljša preventiva proti elitizmu (ki sploh ni garancija za kvaliteto), ki se na trenutke prikrade v program (letos Neca Falk, lani Severa Gjurin in Dejan Lapanja ter Narat, predlani Katalena in Silence), saj festivalov, kjer lahko nastopijo »zvezdniki«, ne primanjkuje. Dogaja se, da se določeni izvajalci s tako ali drugačno zasedbo vsako leto uvrstijo v program (zadnja tri leta Narat, prej Vasko Atanasovski), hkrati pa se zdi, da lokalne skupine (z izjemo tu in tam kakega dueta) v programu nimajo (več) mesta.

Nekateri izbori nastopajočih puščajo odprto vprašanje, kam se Jeff identitetno nagiba. Po opisu na spletni strani sodeč, kjer pravijo, da bo Jeff »ponujal širok spekter glasbe, ki presega zvrsti jazza, funka in etna« lahko razberemo, da se Jeff ne omejuje več na zvrsti, ki jih sugerira njegovo ime, vendar to lahko pomeni karkoli, kar trdnosti identitete ni ravno v pomoč. Glede na to, da je obseg Jeffovega programa zadnja leta precej skrčen v primerjavi s tistim v preteklosti, bi lahko bila to priložnost za a) bolj raznovrsten in drzen izbor, b) za vrnitev »h koreninam«, tako pa smo priča ziheraštvu na eni in komercializaciji ter stremljenje k masovnosti na drugi strani. Sprejmem očitek, da je to stvar okusa, vendar zagotovo ne pripomore k trdnejši identiteti festivala.

Pred leti uvedena vstopnina bi morala biti razlog za posvetitev programa tistemu delu publike, ki koncert zbrano posluša, tako pa se včasih zdi, da je band bolj namenjen obiskovalcem, ki preživijo koncerte govoreč ob šanku.

Seveda so zaenkrat taki primeri še v manjšini in marsikdaj imamo priložnost poslušati zanimive in vrhunske izvajalce. Vendar, v razmislek: zakaj ne bi bilo tako vsakič? Publiko je potrebno vzgajati, sploh v majhnem koprskem prostoru. Za šest večerov na leto se vendarle najde dobrih avtorskih, glasbeno in vsebinsko zanimivih, inovativnih ter nenazadnje budgetu dosegljivih zasedb. Tudi med lokalnimi glasbeniki.


Objavil-a

- glasbenik, učitelj kitare, fan fizičnih nosilcev zvoka, petina skupine Toxine in ustrezen del številnih drugih sestavov. Zadnje čase tudi "novinar".



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend