Članki

Objavljeno julij 14th, 2016 | Eva Branc

0

Intervju: Emil Zonta

Emil Zonta

Emil Zonta, upokojeni glasbeni urednik in producent na Radiu Koper – Capodistria, se je rodil v vasici Sveti Duh, živi pa v Kopru. Šolal se je tako na glasbeni akademiji kot tehnični gimnaziji. Je ustanovitelj več ansamblov, mnogim skupinam pa je omogočil snemanje na Radiu Koper. Veliko časa posveča raziskovanju istrske glasbene dediščine, Urša Matjašec je denimo na glasbeni akademiji v Salzburgu diplomirala na temo Emil Zonta – njegov prispevek k ohranjanju istrske glasbene dediščine.

Veljate za neustavljivega borca pri ohranjanju istrske kulturne dediščine, tudi diplome se pišejo na temo vašega imena in raziskovanja. Od kje ta strast, kdaj ste jo začutili in od kod energija za raziskovanje?

Ko sem še delal na radiu kot glasbeni urednik, so iz Amerike začeli prihajati posnetki country glasbe in to je veliko dopolnjevalo radijske programe. Takrat sem se vprašal, saj imamo tudi pri nas kaj takega, zakaj ne bi začeli doma. Resno sem se poglobil kako zapisovati etno dediščino, se lotil raziskovanja na terenu. Bolj kot sem šel naprej, več tega sem našel. Neverjetno, koliko tega je bilo med ljudmi, bodisi v mestih in tudi na vaseh. Zato se nikoli nisem mogel ustaviti. Še danes, če se klatim po Istri, kaj najdem – izraz, frazo, itd.

Tako se je začelo, hvala bogu pa je nato kmalu nastala Istranova. Videl sem, da na začetku ljudje nimajo zaupanja, zato sem, ko sem prišel v katero od vasic, najprej vprašal, če potrebujejo kakšnega delavca, da sem dobil zaupanje. Na ta način sem imel povsod odprta vrata.

Za svoj študij ste si izbrali na eni strani tehnično smer, na drugi glasbeno akademijo.

Na glasbeni akademiji sem študiral inštrumentacijo, harmonije in dirigiranje. Tehnična izobrazba pa mi je pomagala, da to lahko raziščem s tehničnimi pripomočki.

Ste že takrat imeli željo postati tonski tehnik, kot temu rečemo danes?

Emil Zonta_Muda

Na Mudi s Koprskim pihalnim orkestrom leta 1958.

To je prišlo sproti. Tudi na radiu so se začele razvijati te službe. Pomočnik tedanjega šefa tehnične službe, Livko Vižintin, je imel veliko smisla za nabavljati to tehniko, od sintetetizatorjev naprej. Nato je bilo to treba usposobiti in uporabljati.

Na Radiu Koper ste bili tudi (so)ustvarjalec glasbenih oddaj. Kakšne so bile te oddaje (v primerjavi z današnjimi), iz kakšnega konteksta ste izhajali pri njihovem ustvarjanju?

Imel sem srečo, da je bil, ko sem prišel na radio, direktor Mario Abram. Veliko smo se odpirali proti Italiji. Preko Milana sem prišel v kontakt z angleškimi producenti in tako smo dobili vso zahodno produkcijo vinilnih plošč.

Nato sem si izmislil oddajo V ritmu z mladimi, pa oddajo o progresivni rock glasbi in free jazzu. Bila je neverjetno poslušana po vsej Jugoslaviji, zanimivo pa so jo veliko poslušali tudi študenti v Italiji. Dobil sem nešteto pisem italijanskih študentov, v katerih so pisali, da ne razumejo našega jezika, razumejo pa glasbo, ki jo predvajamo.

Kaj pa snemanja glasbenih skupin? Se spomnite kakšne zanimive anekdote, ki bi jo delili z nami?

Emil Zonta_Circolo

Circolo (Zonta s harmoniko desno zgoraj).

V Kopru so ustanovili klub Ray Charles in videl sem, da ti 14, 15, 16 let stari fantje želijo igrati, a niso imeli znanja. Na začetku so poznali dva akorda na kitari, treba je bilo še kaj naprej. Dal sem jim posnetke, da so se naučili. Tako se je začel razvoj te rock glasbe. Ko so bili fantje pripravljeni, da jih povabim v studio, so prišli z velikimi Marshall zvočniki, to je vse ropotalo. Zato smo morali v času, ko so bila poročila, nehati snemati.

Potem pa sem si izmislil. Ljubu Cergolji, tehniku, sem predlagal rešitev in prvič na svetu smo se rešili. Dali smo slušalke, da smo slišali sami sebe, nismo pa slišali tistih velikih zvočnikov. Prav zaradi tega so se skupine javljale, da bi prišle snemati k nam, drugje na radiih za rock skupine niso hoteli niti slišati.

Menite, da bi danes, v tem času, deloval tak sistem snemanja, kot takrat?

Emil Zonta_gnoj

Mladi Zonta v Svetem Duhu. Oče mu je rad govoril: Iz najbolj smrdečega gnoja zraste najbolj okusen krompir in najlepše dišeča roža.

Skupine so bile plačane. S tem smo se podpisali pod pravice, da lahko to kadarkoli predvajamo. Zanimivo je bilo, da takrat denarja ni bilo veliko, je bil pa pravilno razdeljen. Ne vem, koliko so danes pripravljeni to delati.

Se spomnite imen skupin, ki so snemale pri vas?

Seveda, to so bili Kameleoni, Faraoni, Spomin, Sloni, Anarhisti, Vandrovčki iz Izole, Five fens iz Trsta. Vse kar je bilo. Pa tudi mladi pevci in pevke. Za spremljavo so jim bili na voljo Anarhisti. Na primer Elda Viler je ena takih, pa Lado Leskovar.

Kakšno je bilo takrat uredniško sito, ki je odločalo, kaj se bo na radiu predvajalo in kaj ne?

Uredniška politika je bila bolj sproščena, vsak urednik pa je le imel svojo odgovornost. Danes vsi iščejo le svoje pravice. V mojih mlajših letih je bila na prvem mestu odgovornost, vsak je odgovarjal za to, kar piše , kar predvaja. Seveda je bil tudi glavni urednik, ki je to pregledal in podpisal.

Kako pa je bilo s prigodo s tako imenovanim playbackom?

Primorska poje

Festival Primorska poje.

Ko smo posnetke naredili, so prišli fantje poslušat v režijo. Zraven so peli in utrnila se mi je misel. Ko smo imeli oddajo Pomlad na obali, je bilo treba na oder spraviti 15 skupin. Potem sem si rekel, če lahko tu imitirajo svoje petje in igranje, zakaj ga ne bi še na odru. V oddaji smo tako spuščali posnetke iz magnetofona iz reportažnega avtomobila, skupine pa so fintirale, da igrajo in pojejo. Publika ni nič opazila. Šele leto in pol po tem je iz Amerike prišel izraz playback, a to smo začeli na Radiu Koper.

Kaj pa odmev, se niste domislili tudi tega?

Razmišljali smo, kako glasbo obogatiti. Z dvema, tremi magnetofoni sem to nekako uredil. Magnetofoni so imeli po tri brzine. Postavili smo tri vzporedne magnetofone, vsakega na eno brzino in s tistim zamikom dobiš lep, simpatičen, uporaben odmev.

Za konec še to; kako spremljate današnjo glasbeno sceno. Poznate kakšno mlado glasbeno skupino, ki ustvarja na tem območju?

Danes je veliko tega, vidim plakate, nazive, včasih so čudni, a so simpatični. Ne me jugat na primer (smeh). Grem tudi poslušat, moti pa me, ker na javnih prizoriščih ozvočevalci dobesedno ne poznajo ne zvočnikov, izvira zvoka, ne mikrofonov. Enkrat so bili pri dvorani sv. Frančiška zvočniki tako trapasto postavljeni, da je ves čas žvižgalo. Ubogi tehnik se tega niti ni zavedal. Moraš poznati vir zvoka, tehniko in narediš tako, da poslušalcev ne boš maltretiral s premočnim zvokom. Poslušalec mora glasbo lepo, dobro začutiti.

Tags: , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

je novinarka in v tem poklicu na Obali dela že več let. V ekipi uredništva portala je edina, ki ni glasbenica, zato pa lahko skupnosti prinaša zunanji pogled na glasbeno sceno tega prostora, ki jo spremlja večji del svojega življenja.



Komentiranje je izključeneno.

Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend