Članki

Objavljeno oktober 9th, 2017 | Eva Branc

0

Intervju: Blaž Gracar

Want create site? Find Free WordPress Themes and plugins.

Blaž Gracar, izolski (glasbeni) umetnik, ki že vrsto let živi v Ljubljani, se pri svojih 25 letih ima s čim pohvaliti. 6 EP-jev, 2 albuma, različna glasbena in producentska sodelovanja, pesniška zbirka in naposled še roman. Tudi ta je kakopak povezan z glasbo – predstavil ga bo 10. oktobra v Pritličju v Ljubljani. Bralcem je že na voljo v fizični obliki, po 15. oktobru pa bo dostopen tudi na spletu. Zdi se, da mladenič ničesar ne prepušča naključju, ve, kaj si želi in tudi iz negativnih izkušenj, očitno, zna potegniti dobro.

Kako, kdaj in kje se je začelo tvoje glasbeno udejstvovanje?

Se ne spomnim. Ko se moj spomin začne, sem že imel pred sabo majhen sintesajzer. Obiskoval sem glasbeno šolo, in sicer ure klavirja. Tudi k zboru sem hodil. V petem razredu pa sva skupaj z Drillom našla rap in ustanovila svojo skupino R.I.C. To so bili moji prvi pravi začetki nastopanja na odru.

Kje na Obali sta recimo največ nastopala?

Največ koncertov sva imela v KIŠD-ju, nastopala pa sva tudi na Mudi, Rumeni noči in denimo na Birbi. Prva dva koncerta pa sta bila v okviru osnovne šole. Na drugem sva repala komad Šolska rima, ki totalno kurca vse učitelje itd., tako da smo imeli cenzuro, a je šlo skozi.

Blaž

Blaž Gracar

Se ti zdi, da je z leti rap scena na Obali usahnila?

Scena sama po sebi, ne le rap, je usahnila. Še Snack bar, ki je bil mogoče neko prizorišče. Zdi se mi, da se je situacija hudo poslabšala. Kaj pa se dogaja v rapu, ne bi vedel, saj sem šel stran od te zvrsti že pri svojih 16, 17 letih.

Od kje prehod na elektronsko glasbo?

Bilo mi je naravno. Rap mi je postajal vedno bolj tesen, že tako ali tako sem od samega začetka za naju z Drillom delal podlage. Imel sem to računalniško znanje, ki je potem raslo. Vmes sem ugotavljal, da sam slovenski jezik ni dovolj internacionalen in sam okvir glasbe pri rapu mi je bil pretesen. Ni bilo dovolj eksperimentacije zame. Šel sem stran od vsega tega, se zaprl v svojo sobo in delal svoje čudne stvari.

Dojemaš svoj glasbeni uspeh šele po odhodu z Obale v Ljubljano?

Da. Z vidika okolice, urbanističnega vidika, ne toliko same scene. Že samo dejstvo, da od srednje šole živim na dvanajstem nadstropju sredi Šiške, s pogledom na vse te nebotičnike. To je drug občutek, kot pa ustvarjanje na Maliji, sredi divjine. Ne bom rekel, da je eno ali drugo slabše, sem pa opazil, da je glasba različna. Vidim pa zdaj, ko morda sem prisoten na tej ljubljanski sceni, da je tu ta center. Vse se zliva sem, kar pa ni nujno dobro.

Niti ne le v glasbi, temveč na splošno v vsem, kajne?

Tako. Bi pa poudaril, da recimo rap glasba hitro obstane v manjših mestih zaradi dialekta, itd. A kot elektronski glasbenik sem denimo lani produciral obalno kompilacijo Giro in izredno težko je bilo nabrati toliko elektronskih glasbenikov. V Ljubljani bi bilo to stokrat lažje, a tam se to itak dogaja. Bolj kot delaš abstraktno, instrumentalno glasbo, bolj si oddaljen od neke malo bolj lokalne scene.

Rest-in-chaos-foto-matevz-kocjan-2

Rest in Chaos (Foto: M. Kocjan)

Znotraj Slovenije je to gotovo slabost. Kot sem omenil, če si glasbenik, moraš biti skoraj v Ljubljani. Žal je temu tako. Menim pa, da imaš to prednost, da ko se predstaviš kot Izolan, Koprčan, te bodo (ne vem točno zakaj) ljudje dojemali kot boljšega.

Koliko sploh uspeš slediti obalni glasbeni sceni?

Do neke mere. Kar mi ljudje predlagajo, kar vidim, da se dogaja. To je vse naravno. Načeloma ti zdaj Facebook vse ponudi pod nos.

Imaš morda svoj najljubši bend, izvajalca z Obale?

Šuljo bom rekel. Je sicer Mariborčan, a živi v Izoli že dve leti (smeh), zdaj smo ga vzeli za svojega.

Če ostaneva na Obali, kateri glasbeni dogodek tu ti je všeč? Ali pa ga morda ni več, ga pogrešamo?

Na sploh vse, kar se je dogajalo v Letnem kinu Arrigoni. Všeč mi je, kar dela Hangar, ki prinaša kvalitetno glasbo. Načeloma je vse bolj na rock strani, a me to ne moti. Tam so žurke, tam se nekaj dogaja, vse drugo je mrtvo. Presenetilo me je, da se letos skoraj ni zgodil Bunkerfest. Tudi kar se je dogajalo v Riibi, Indeju in Argotu sem podpiral, bilo je pogumno. A to so skoraj vse štorije, ki so se končale.

Nisi pa le avtor glasbe, si tudi producent. S kom vse si sodeloval?

Zares je bil moj premik lani, k N’tokotu, prva producentska stvar po tem, ko sem pri štirinajstih služil s prodajanjem obalnim raparjem. To je bilo torej prvič, da sem šel k nekomu in mu dal neko svojo stvar, da ni šlo le za združevanje, kot pri mojem projektu z bobnarjem.

blaž gracar tat not

Blaž Gracar – Tat Not (2017)

V službi pa si na založbi Nika records, je bila to tvoja želja ali splet okoliščin?

Zgodba je zelo zanimiva. Ko sem imel šestnajst let, sem poslal svoj material na Niko in tako prišel v kontakt z Jizahom, ki tudi dela na tej založbi. On je nekaj let kasneje zasnoval svojo založbo, kjer sem izdal svojo glasbo, hkrati pa mi zrihtal službo na Niki, tam delam kot digitalni promotor.

Pravkar si izdal tudi roman z naslovom Tat not. Kako to, da si se odločil napisati knjigo?

Lani oktobra sem bil na koncertu zasedbe Swans in na blagajni so ponujali čepke za ušesa. Sam se rekel, da jih ne potrebujem in štiri ure prenašal visoke frekvence. V ušesih mi je naredilo tinitus, to je kronični pisk, ki nikoli več ne odide. Prve mesece je vedno najhujše, potem se menda navadiš. Jaz sem na začetku trpel, nisem se mogel izražati niti skozi glasbo, kar je moj primarno kanal. Sem pa že vse življenje pisal tako ali drugače, kar sem zadnja leta zaradi glasbe nekoliko zanemaril. Tinitus me je spravil do tega, da sem moral ves gnev spraviti v pisanje knjige. To je nekaj najboljšega, kar sem naredil zadnja leta.

Gre za roman, ne za avtobiografijo pri petindvajsetih letih?

Ne zares, seveda pa jemlje vsebino iz vsakdanjega življenja. V zgodbi nastopa človek, ki si tako zelo želi glasbenega ustvarjanja, ki si ga ne more več privoščiti, da privleče Mozarta v naš čas. To je začetek vsega, nato pa gre v najrazličnejše teme, begunci, Facebook, slava.

GracarBlazProfileTe lahko tudi na glasbenem področju kje vidimo, slišimo v kratkem?

Najverjetneje na predstavitvi knjige, ki bo 10. oktobra v ljubljanskem Pritličju.

Morda za konec še kak nasvet za mlade glasbene ustvarjalce.

Najprej se mora vsak odločiti (kar se marsikdo ne), kaj bi zares rad delal; ali bi rad delal glasbo, ki bo širše poslušana ali glasbo zase. Če delaš glasbo zase, jo delaj, ne pa pričakovati, da bo to prineslo pravi odziv v javnosti. Če pa se odločiš it v javnost, moraš vedeti, da te čaka še veliko dela. Opažam mnogo talentiranih ljudi, ki delajo glasbo, a ko pridejo v stik z javnostjo, ne znajo naprej, se ne znajo pogovarjati z mediji ali čisto enostavno popušijo na nekih osnovnih nivojih komuniciranja z javnostmi. Poleg tega, da bi tudi sama glasba morala biti bolj dostopna. Ni dovolj, da svojo glasbo objaviš na Youtube, Bandcamp, temveč promocija zahteva trud tudi na drugih področjih.

Tekst: Eva Branc

Naslovna fotografija: Luka Kaše

Did you find apk for android? You can find new Free Android Games and apps.

Tags: , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,


Objavil-a

je novinarka in v tem poklicu na Obali dela že več let. V ekipi uredništva portala je edina, ki ni glasbenica, zato pa lahko skupnosti prinaša zunanji pogled na glasbeno sceno tega prostora, ki jo spremlja večji del svojega življenja.



Nazaj na vrh ↑

Send this to a friend